»Mladi največkrat menijo, da o tem ne vedo nič, a ko se z njimi pogovarjamo, se izkaže, da še kako dobro vedo, za kaj gre, vendar svojih izkušenj ali izkušenj svojih prijateljev še ne znajo umestiti v koncept trgovine z ljudmi,« ugotavlja Kovačeva in dodaja, da se večkrat izkaže, da imajo mladi izkušnje, ki so na meji izkoriščanja, od fizičnih, spolnih in najbolj težko dokazljivih čustvenih zlorab, s katerimi se še ne znajo zares spopadati.
Čustveno zlorabo je težko dokazati
Trgovina z ljudmi je izkoriščanje ljudi, njihovega dela za denar, s katerim se okoristi nekdo drug. To je najbolj kratka definicija, s katero se na delavnicah spoznajo tudi otroci. Kovačeva pravi, da se pri svojem delu seveda držijo tudi mednarodnih definicij in definicije po slovenskega kazenskega zakonika, a za njih je na prvem mestu zaščita žrtve: »Ko poslušamo zgodbe in ugotovimo, da gre za potencialno trgovino z ljudmi, je naša definicija širša, izpoved žrtve je v tistem trenutku edino, kar šteje, saj nam ni treba iskati dokazov, to je naloga policije, ki pa ima s postopki težave, ker je čustveno zlorabo težko dokazati, zato prihaja do posledic,« razloži Kovačeva.
Tomaž Peršolja, vodja Sektorja za organizirano kriminaliteto na upravi kriminalistične policije, pojasnjuje, da je trgovina z ljudmi proces, ki zajema več faz, žrtev morajo storilci najprej pridobiti, potem pa jo morajo prepeljati, preden nastane dejanska posledica ugrabitve ali izkoriščanja. Žrtev se v fazi pridobivanja morda sploh ne zaveda, da je žrtev, zato policija kljub temu da zazna znake ne more sprožiti postopkov zaradi trgovine z ljudmi preden nastane dejanska posledica, denimo ugrabitev, zloraba. V takih primerih poskušajo storilce, kadar je to mogoče, onemogočiti tako, da podajo sum kaznivega dejanja, ki je lažje dokazljivo.
»Loverboye« je težko prepoznati
Najbolj ogrožena skupina za tovrstne zlorabe so mladi, predvsem mlajša dekleta, ki pa so večinoma že stara vsaj 15 let, saj je to meja, nad katero je po slovenskem kazenskem zakoniku dovoljen spolni odnos s starejšo osebo. Ta dekleta so velikokrat v času pubertete, ko se iščejo ali pa imajo težave s samozavestjo, zato so primerne žrtve za »loverboye«. Te je zelo težko prepoznati, po besedah Kovačeve pa gre največkrat za starejše moške, ki so očarljivi in mlado dekle nase čustveno navežejo, potem pa to izkoriščajo.
Dober pokazatelj, a seveda ne vedno zanesljiv, da gre za loverboya, je za žrtve in okolico lahko na primer tudi dejstvo, da oseba nima zaposlitve, vseeno pa ima veliko denarja. Kovačeva pojasnjuje, da niso ogrožena samo dekleta, teh je samo več, žrtve so lahko tudi fantje: »Podatki iz tujine kažejo, da se v prostitucijo vedno bolj sili mlade fante.«
Peršolja pravi, da je policija pri iskanju loverboyev nemočna, če nima dovolj podatkov. V veliko pomoč so lahko prijatelji potencialnih žrtev. Če ti opazijo karkoli nenavadnega ali neobičajnega, se morajo zavedati, da če se obrnejo na odraslo osebo, ki ji lahko zaupajo, najbolje pa neposredno na policijo, svojih prijateljev ne bodo izdali, ampak pomagali preprečiti hude posledice. Pri tem so za policijo izjemnega pomena podatki kot so registrska številka avtomobila, telefonska številka in sodobne naprave na telefonih, ki lahko pomagajo locirati žrtev in storilca. Kovačeva dodaja, da je na Nizozemskem dokazano vedno več loverboyev, ki znotraj države novačijo dekleta in jih preprodajajo, največkrat jih čustveno navežejo nase, potem pa silijo v spolne prakse, ki jih ta ne želijo. V Sloveniji konkretnih številk nimamo.
Srečnih koncev je malo, zato je preventiva izjemno pomembna
Izkušnje kažejo, da je oseba, ko je že izkoriščena, pogosto travmatizirana do mere, da si življenja ne more urediti na zdrav način, saj je doživela toliko zlorab, da drugačnega življenja več ne pozna: »Mi jim seveda poskušamo pomagati po najboljših močeh, a srečnih koncev je zelo malo,« pojasnjuje Kovačeva. Kovačeva je tudi avtorica knjige Loverboy, ki je izšla kot pripomoček mladostnikom, ki lahko tako z branjem napete in zanimive zgodbe dobijo širši vpogled v trgovino z ljudmi, tovrstno znanje je mladostnikom namreč težko dosegljivo, saj vsebine niso vključene v učne načrte osnovnih in srednjih šol.
Slovenija je sicer z mednarodnimi konvencijami zavezana k preventivi preprečevanja trgovine z ljudmi, zato Dr. Anida Sarajlić z ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport opozarja, da gre za pomembno področje, o katerem se premalo govori: »Trudimo se, da bi te vsebine dodali v učne načrte, obstaja pa tudi možnost, da se to problematiko vključi v izbirne vsebine učencev.« Ministrstvo je sicer omejeno s finančnimi sredstvi, a po njenih besedah vseeno vlaga v osveščanje pedagogov in strokovnih delavcev na tem področju. Veliko vlogo pri odkrivanju pa imajo seveda tudi starši. Kovačeva meni, da je zelo pomembno, da starši z otroci vzpostavljajo zaupen odnos, pri čemer je seveda do določene mere nujna tudi strogost, a pretiran nadzor in prestrogo postavljanje zahtev lahko vodita v uporništvo, zaradi česar lahko otroci pričnejo skrivati, kaj se jim dogaja.
