Po naravnih potencialih in možnostih za odpiranje zelenih delovnih mest se Slovenija (glede na število prebivalcev) uvršča med 15 do 20 najbolj privilegiranih držav na svetu, poudarja ekolog in profesor geografije na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Dušan Plut. V novi finančni perspektivi 2014–2020 evropska komisija od države pravzaprav zahteva, da te možnosti izkoristi ter jih usmeri v trajnostno gospodarsko rast in ustvarjanje zelenih delovnih mest.
Od skupno 3,3 milijarde evrov, ki bodo Sloveniji iz evropskih skladov na voljo v naslednjih sedmih letih, naj bi tako za omejevanje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje v povezavi z drugimi cilji (krepitvijo raziskav, tehnološkega razvoja in inovacij, odpravo ozkih grl v prometu...) porabili dobrih 600 milijonov evrov evropskega denarja. Za trajnostni razvoj mest je predvidenih najmanj 214 milijonov evrov. Za povečevanje energetske učinkovitosti naj bi zadostovalo 250 milijonov evrov, medtem ko bo projektom okoljske infrastrukture in prometa, ki bodo pozitivno vplivali na okolje, predvidoma dodeljenih 700 milijonov evrov.
Zaradi medsebojne prepletenosti ukrepov in njihovih učinkov na različna področja je težko oceniti, koliko denarja naj bi skupno namenili okoljskim projektom. Kot kaže zadnji osnutek operativnega programa, ki ga morajo tako kot preostale strateške dokumente, na podlagi katerih bo mogoče črpati evropski denar, v Bruslju še potrditi, pa bo samo za izrazito okoljske ukrepe porabljena najmanj milijarda evrov ali tretjina vseh evropskih sredstev za Slovenijo.
Velike prednosti brez vizije
S pomočjo strategije pametne specializacije, ki jo evropska komisija tokrat prvič zahteva od članic, naj bi sicer tako kot druge tudi naša država v to finančno perspektivo zakorakala bolj premišljeno, evropski denar pa v okviru enajstih prioritetnih področij, ki so jih določili v Bruslju, usmerila v nekaj ključnih projektov, s katerimi bi slovensko gospodarstvo lahko izkoristilo svoje konkurenčne prednosti in hkrati trajnostno zacvetelo. Toda že priprava strateških dokumentov, ki se je zaradi ostrih bruseljskih kritik o neprimernosti prvotnih osnutkov zavlekla globoko v letošnje leto (medtem ko bi se novo finančno obdobje moralo začeti že izvajati), ne daje najboljših razlogov za optimizem.
Da Slovenija sploh nima trajnostne razvojne strategije in tudi ne lastnega izbora tistih trajnostnih področij, kjer bi lahko dosegla največji razvojni preboj, ocenjuje tudi dr. Plut. Kot je poudaril, ima za razliko od prejšnjega industrijskega obdobja, ki je slonelo na fosilnih gorivih in rudah, tokrat v primerjavi z drugimi državami velike prednosti. »Tu mislim na vodne vire, gozd in gozdne ekosisteme, na ekosistemske storitve in naravne potenciale za turistični razvoj.«
Brez usposobljene ekipe tudi strategija ne pomaga
Toda ukvarjamo se s popolnoma napačnimi prioritetami, namesto iskanja razvojnih prioritet Slovenije, ki se ne bi smele spreminjati ob vsakih volitvah, se ukvarjamo z volitvami in referendumi ter se izčrpavamo pri temah, pri katerih se v demokratični državi ne bi smeli, je kritičen Plut. »Da smo v zadnjih letih izgubili 90.000 delovnih mest, moje mnenje utemeljuje,« pravi in dodaja, da je velika škoda, da usmeritev EU ne oplemenitimo z bolj radikalnim trajnostnim prodorom Slovenije.
Tudi v Umanoteri kot ključni problem pri načrtovanju prihodnje porabe evropskega denarja po besedah Andreja Gnezde poudarjajo odsotnost strategije razvoja Slovenije in s tem vizije, kam želi država do leta 2020 priti in kako to doseči z razpoložljivim denarjem.
Da strategijo, pa čeprav spisano v Bruslju, imamo, pa ocenjuje ekonomist dr. Bogomir Kovač. Po njegovem mnenju temeljni problem, ki lahko ogrozi uspešno in učinkovito črpanje novega evropskega denarja, leži drugje – v odsotnosti usposobljenih uradniških ekip, ki bi znale projekte koordinirati, voditi in jih pripeljati do uspešnega zaključka. Kajti tudi v iztekajoči perspektivi se je izkazalo, da imamo v Sloveniji velike težave z usklajevanjem politik ter vodenjem in koordinacijo projektov na državni ravni, ob tem pa še zelo zapletene postopke, ki v končni fazi pogojujejo uspešnost naložb, analizira dr. Kovač.
Všečna politika nad strokovnimi argumenti
»Če želimo v novi perspektivi sredstva porabljati bolj učinkovito kot v stari, za katero je že zdaj jasno, da je ne bomo v celoti izkoristili, moramo bistveno izboljšati koordinacijo in kompetence uradnikov ter jih pripraviti do sodelovanja, ne pa da je cilj vsake uradniške instance, da se drži svojega plota, projekt pa propade, ker ni obravnavan kot celota. Mislim, da smo mi administracijo nazadnje izobraževali konec devetdesetih let in zdaj razen nekih brifingov nima ničesar, kjer bi uradnike kot ekipe usposobili za te projekte.«
Da bo odsotnost mehanizmov za uspešno izvedbo projektov še naprej bistvena ovira za boljše črpanje evropskih sredstev, na področju prostorskega urejanja ugotavlja tudi urbanist dr. Matej Nikšič. Čeprav so strateške usmeritve v slovenskih mestih po njegovem mnenju primerno definirane, tako še vedno nimamo razdelanih mehanizmov (finančnih, organizacijskih...), ki bi pripeljali do uspešne uresničitve teh usmeritev.
»Primer takšne situacije je širitev Dunajske ceste, ki jo predlaga mestna občina oziroma nekatere njene strokovne službe, čeprav smo v strateške dokumente zapisali, da naj bi nadaljnja rast mest temeljila na trajnostnih principih in principih kvalitativne rasti, kar pomeni preusmeritev naložb s cest v regionalni tirni promet, kolesarsko infrastrukturo, intermodalnost...« Takšnih nedoslednosti je v Sloveniji po njegovih besedah veliko, kažejo pa na to, da trajnostne rasti nismo ponotranjili in je tudi v resnici vključili v naše vzorce odločanja in ukrepanja. »V določeni meri je to posledica podrejenosti strokovnih argumentov političnim odločitvam, ki sledijo dnevnopolitičnim potrebam in se pogosto ravnajo glede na všečnost ukrepov v javnosti. Seveda vsi ukrepi trajnostnega razvoja mest niso všečni, saj zahtevajo dejanske spremembe tudi v vsakdanjem vedenju posameznikov,« našteva dr. Nikšič.
Nova vladna služba – rešitev?
V Umanoteri pa vendarle upajo, da bo stvari na pravo mesto postavila novoustanovljena služba vlade za razvoj in kohezijo, ki je področje črpanja evropskih sredstev marca prevzela od direktorata znotraj ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo. Kohezijska politika je tako postala nadresorska tema, Gnezda pa si želi, da bi s tem vladni službi uspelo vzpostaviti dovolj veliko avtoriteto in moč, da bo projekte vodila bolj koherentno, kot so bili vodeni doslej, in jih bo ne glede na menjave vlad oziroma političnih opcij peljala naprej ter tudi uspešno zaključila. »Ob tem upamo, da bo služba tudi v operativnem smislu postopke vodila drugače, da se bo torej pravočasno odzivala na probleme pri izvajanju projektov in jih reševala.«
