Pol leta po žledolomu, ki je opustošil slovenske gozdove, kaže, da se z nesrečnim dogodkom v državi nismo znali dovolj učinkovito spopasti, da bi bile vsaj posledice manj nesrečne. Velike količine lesa, ki so zaradi nevarnosti razvoja podlubnikov – ti nam sicer kljub hladnejšemu in vlažnemu poletju niso prizanesli – hitro prišle na trg, ki na takšne količine ni bil pripravljen, so vplivale na padec cen, ki je pomenil oškodovanje lastnikov, razen redkih, ki se jim je uspelo pri prodaji dobro organizirati.
Del lesa tako celo ostaja ob gozdnih cestah. Po drugi strani pa od tolikšnih količin lesne mase večjih koristi ne bo imela niti oslabljena domača lesna industrija, razen tiste preostale, ki uporablja manj vreden les. Bolj zadovoljni z našo nesrečo so severni sosedje, kamor je po ugodnih cenah odšel velik del hlodovine, hkrati pa bodo zaslužili tudi na račun sodelovanja pri izvajanju sanacijske sečnje v naših gozdovih, saj domačega kadra nimamo dovolj oziroma ni dovolj dobro usposobljen.
Posekali manj kot polovico iglavcev
Da z lastnimi zmogljivostmi ne bi mogli pravočasno končati vseh del in da jim zato med drugimi dodatno pomagata dva večja izvajalca iz Nemčije, nam je povedal Marko Matjašič, glavni direktor Gozdnega gospodarstva (GG) Bled, ki sanacijo izvaja na območjih Bleda, Postojne, Ljubljane in Kranja. Podizvajalce iz Slovenije in tujine pa po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije najemajo tudi drugi koncesionarji. Tem je v državnih gozdovih doslej uspelo posekati okoli 40 odstotkov iglavcev in 14 odstotkov listavcev, skupno torej le dobro četrtino vsega poškodovanega lesa. V zasebnih gozdovih je delež poseka približno enak. Andrej Breznikar, višji koordinator za področje gozdarstva na Zavodu za gozdove Slovenije, pojasnjuje, da so največje ovire pri sanaciji razdrobljenost gozdne posesti in majhne zmogljivosti izvajalcev gozdarskih storitev, podjetij za odkup lesa in lesnopredelovalne industrije. Veliko lastnikov gozdov tudi nima lastnih zmogljivosti za izvedbo sanacije. Zavod jim skuša pomagati z iskanjem izvajalcev, svetovanjem glede izbora tehnologije, prodaje, načina sanacije, stikov z odkupovalci, glede certificiranja lesa...
Zasebni lastniki preslabo povezani
Tudi Veronika Valentar iz Zveze lastnikov gozdov Slovenije opozarja, da so zasebni lastniki še vedno zelo neorganizirani, še zlasti glede trženja posekanega lesa, ki pa ga je v zasebnih gozdovih več kot štirikrat toliko kot v državnih. »Žal ni povezanosti lastnikov pri prodaji, s čimer bi dosegli tudi višje cene. Poleg tega zasebni lastniki zaradi nepovezanosti niso sposobni zagotoviti tolikšnih količin, ki bi jih pričakovale žage,« pravi Valentarjeva. Kot primer dobre prakse izpostavlja pivško kmetijsko-gozdarsko zadrugo, medtem ko na številnih drugih najbolj prizadetih območjih podobnih organizacij oziroma društev lastnikov gozdov, ki bi pomagala pri organizaciji trga, ni ali pa so se začela oblikovati šele zdaj.
Matej Biščak, direktor Kmetijsko-gozdarske zadruge Pivka, pove, da se je obseg njihovega dela v primerjavi z običajnimi leti povečal za več kot polovico. »Naša naloga in zaveza je bila pomagati ljudem, v prvi vrsti našim članom in stalnim strankam. Izvajali smo odkupe lesa na kamionski cesti, organizirali pa smo tudi odkupe lesa na panju, kar pomeni, da smo vso logistiko od sečnje do prodaje zrežirali sami. Ljudem smo v dogovorjenih rokih tudi plačali,« poudarja Biščak in ob tem opozarja tudi na pojav novih, nepoznanih trgovcev, ki so les vzeli, a ga nikoli plačali. Zaradi prezasičenosti trga so po Biščakovih besedah cene padle za od 10 pa tudi do 35 odstotkov, normalizacije trga pa, vse dokler bo lesa dovolj, ne pričakuje. Les so prodali v prvi vrsti doma, žagarskim obratom, papirnicam, tovarnam lesnih plošč, preostalo pa na sosednje trge.
Strokovno skladiščen bi les lahko počakal
Težave pri prodaji poudarjajo tudi v GG Bled, kjer pa ocenjujejo, da je bilo dno pri padanju cen že doseženo. »Nadpovprečno velika je količina drobnejšega lesa, ki ga v največjem delu prodamo domači papirni industriji (Količevo karton in Vipap Krško), hlode pa domači žagi LIP Bohinj,« pravi Matjašič. Presežke prodajajo v Italijo in Avstrijo, veliko lesa pa tudi skladiščijo. Tako Biščak kot Valentarjeva obžalujeta, da se tudi država ni odzvala z organizacijo logističnih središč za lesno biomaso, ki lahko počaka na suhem leto ali dve.
»Sanacijo je bilo treba zaradi iglavcev izvesti zelo hitro, država pa se ni tako hitro ustrezno organizirala. Podjetje, kakršno so si zamislili, ne bi bilo primerno, saj bi šlo za nekakšen kolhoz. Zadeve so tako bolj kot ne dejansko prepuščene stihiji,« je kritičen tudi Alojz Selišnik, direktor podjetja Mizarstvo MELU. Zaradi padca cen in neorganiziranosti bodo tako po njegovih besedah oškodovani lastniki, pa tudi lesna industrija ne bo imela kaj dosti koristi. »Če je bila zadnjih 20 let načrtno ali nenačrtno odrinjena, pač ne more biti najboljši kupec lesa. Tako na hitro, kot je treba sanirati žledolom, slovenske lesne industrije pač ni mogoče spraviti na noge.«
Tudi dr. Franc Pohleven z oddelka za lesarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti obžaluje, da bo preveč lesa pristalo v tujini ali v neorganiziranih skladiščih, kjer je le še bolj izpostavljen glivam in lesnim insektom, medtem ko lahko strokovno pravilno skladiščen brez težav počaka dlje časa in celo pridobiva kakovost. Da lesne industrije, ki bi prevzela tolikšne količine lesa, pri nas ni dovolj, je po njegovem samo priročen izgovor, da se kljub stalnemu opozarjanju na pomanjkljivosti v gozdno-lesni verigi nič ne premakne in da lesna panoga ostaja brez sistemske podpore, na primer tudi stimuliranja lesnih javnih naročil, in brez resorja v vladi. Zgolj majhna podjetja, ki so ostala, pa težko konkurirajo tujcem. »Tako se z našimi dobrinami okoriščajo v tujini, mi pa vztrajamo pri stari, umazani industriji, ki jo bo treba ukinjati, namesto da bi svojo surovino doma oplemenitili,« je kritičen dr. Pohleven.
Igor Milavec, direktor Združenja lesne in pohištvene industrije pri GZS, je pojasnil, da imajo v lesni panogi zaradi posledic žledoloma ugodne razmere le podjetja, ki uporabljajo predvsem manj vredne gozdno-lesne sortimente. Nasprotno pa proizvajalci, ki predelujejo kvalitetnejšo hlodovino, že nekaj časa občutijo veliko pomanjkanje tovrstne hlodovine. »V panogi smo si prizadevali, da bi panožna podjetja dobila ugodna posojila za nakup dodatnih obratnih sredstev, da bi podjetja, ki imajo trg, nimajo pa dovolj sredstev za nakup dodatnih količin lesa, to lahko storila. Žal ta sredstva podjetjem niso bila na voljo in bo tudi zato šlo še nekaj več lesa v tujino,« nam je še povedal Milavec.
