Gradnja neprofitnih najemnih stanovanj je večinoma prepuščena občinam. Povpraševanje po neprofitnih najemnih stanovanjih je veliko, občine pa zelo različno odgovarjajo na njihove potrebe. Nekatere več let ali celo več kot desetletje ne objavijo novih razpisov za dodelitev neprofitnih stanovanj novim upravičencem, velika večina slovenskih občin nima sprejetega stanovanjskega programa, čeprav jim stanovanjski zakon to priporoča. Po podatkih, ki jih je lani od občin za diplomsko delo zbral Aleksandar Stanojević, jih ima tega sprejetega le dobra petina, le slaba tretjina jih po petih letih preverja, ali upravičenci še izpolnjujejo pogoje za bivanje v neprofitnem stanovanju. Le redke občine se tako gradnje in nakupa neprofitnih stanovanj ter kasnejšega nadzora nad upravičenci lotevajo organizirano in sistematično.
Občine imajo okoli 20.000 neprofitnih stanovanj
Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor, kjer spremljajo razmere na tem področju, ugotavljajo, da se v Sloveniji fond neprofitnih stanovanj v lasti občin v zadnjih desetih letih vseskozi giblje okrog 20.000 stanovanj. Občine jim podatkov niso dolžne posredovati, stanje zato vsake dve leti preverjajo na podlagi vprašalnika, ki ga ministrstvo razpošlje občinam. Po zadnjem preverjanju za obdobje med letoma 2011 in 2013 so prišli do podatka, da so slovenske občine na trg ponudile 2918 dodatnih neprofitnih stanovanj (podatkov jim ni posredovalo 16 občin, zato je dejanska številka nekoliko višja). Po prejetih podatkih z največ pridobljenimi novimi neprofitnimi stanovanji izstopajo štiri slovenske regije: osrednjeslovenska, obalno-kraška, podravska in savinjska. Na repu sta notranjsko-kraška in zasavska regija, kjer med letoma 2011 in 2013 po posredovanih podatkih občin niso zgradili nobenega neprofitnega stanovanja. V Ljubljani so od leta 2009 pridobili dodatnih 961 neprofitnih stanovanj, v Velenju 39, v Kranju in na Ptuju nobenega. Zato se postavlja vprašanje, ali je smiselno gradnjo neprofitnih stanovanj prepuščati občinam.
Občine da, a z boljšimi kriteriji
Dr. Richard Sendi z Urbanističnega inštituta Republike Slovenije je prepričan, da je takšna usmeritev prava. »Občine so tiste, ki najbolj poznajo lokalne potrebe in težave in lahko hitro odreagirajo nanje,« je prepričan, se pa strinja, da bi lahko z ustrezno skupno zakonodajo izboljšali kriterije dodeljevanja stanovanj in tudi nadzora nad upravičenci. »Največji problem je preverjanje, kdo je do stanovanja še upravičen, in praviloma se ti stanovalci iz teh stanovanj nikoli ne odselijo. Večni problem so tudi stanovanjski skladi, ki bi jih občine morale ustanoviti že po stanovanjskem zakonu iz leta 1991. Ustanovile so jih praviloma samo večje občine, kar je sicer razumljivo, a vendar je v Sloveniji še kar nekaj takih občin, ki bi jih lahko imele, pa jih nimajo,« meni Sendi. Zato država tudi težko preverja, kako se v praksi izvršuje nacionalni stanovanjski program. A tudi država tukaj ni za zgled. Veljavnost zadnjega nacionalnega stanovanjskega programa je potekla leta 2009, nov pa še vedno ni sprejet. Poleg tega mnoge občine, ki so pri gradnji neprofitnih stanovanj imele oporo vsaj v Stanovanjskem skladu Republike Slovenije, v zadnjem času z njim vse redkeje sodelujejo in so nad njegovim delovanjem vse manj navdušene.