Vsi štirje otroci so moji
V današnjih časih, ko je vsak obremenjen s skrbmi in pehanjem za denarjem, redko srečamo človeka, ki bi se z nasmehom na obrazu lahko pohvalil, da je srečen v vseh pogledih. »Povem vam lahko, da sem res zelo srečna, ker imam ob sebi neprecenljivo bogastvo. To so seveda moji štirje otroci,« nam je pripovedovala 49-letna rejnica, ko smo jo tik pred božičem obiskali v njenem domu. Čeprav je imela zaradi priprav na božični večer cel kup dela, si je vzela čas in nam zaupala svojo življenjsko zgodbo, ki je bila vse prej kot lahka. Ko je bila stara komaj 31 let in sta bila njena otroka Karmen in Miha še majhna, je zbolela za rakom na ščitnici. Zaradi hudih zapletov pri zdravljenju je bila kar devet mesecev v bolnišnici in zdravniki so ji kasneje povedali, da je imela izjemno srečo, da je sploh preživela. Ko je negibna ležala v bolniški postelji, se je globoko v sebi začela zavedati, da mora spremeniti svoje življenje. Z možem sta se odločila, da si na vrhu sončne Zabukovice zgradita svoj dom. »Želela sem si živeti v miru in v naravi. Čeprav so me nekateri zaradi težke bolezni že skoraj pokopali, sem se počasi in z veliko mero vztrajnosti znova postavila na noge in se odločila, da bom v življenju počela samo tiste stvari, ki me resnično veselijo in osrečujejo. Odločila sem se, da bom postala rejnica in takrat so se zame odprla vrata v nepopisno lep svet.«
Čez noč dobila dojenčka
Simona Vodončnik ne skriva, da je bilo včasih težko in da so se tudi v njej na začetku porajali dvomi, ali bo zmogla. Biti rejnica ni tako preprosto, kot nekateri zmotno mislijo. Ko sprejmeš otroka, prevzameš vse njegove stiske, žalost in strah. Na svoja ramena prevzameš »težko prtljago«, ki jo otrok prinese s sabo. Gregor je bil star sedem let in pol, ko ga je prvič srečala na Osnovni šoli Glazija v Celju, kjer se izobražujejo otroci s posebnimi potrebami. Že na prvi pogled je bilo videti, da je v hudi stiski, vendar ga ni mogla odpeljati domov, ker uradni postopek še ni bil zaključen. V dneh, ko je čakala na odločbo, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Poklicali so jo iz Centra za socialno delo Celje in jo vprašali, ali bi bila pripravljena vzeti v rejništvo komaj rojenega fantka, ki se mu je mama odrekla že v porodnišnici. Odločiti se je morala v nekaj urah. Ko je prvič zagledala dojenčka s kuštravimi črnimi lasmi, se je takoj zaljubila vanj. Bil je star komaj pet dni, ko ga je prinesla domov v Zabukovico. Anej je družino Vodončnik neizmerno osrečil, vendar so vsi skupaj potrebovali nekaj časa, da so se ponovno navadili na pleničke in neprespane noči. »Z dojenčkom je bilo veliko dela, zato sem se začela spraševati, ali bom res zmogla skrbeti tudi za dečka s posebnimi potrebami. Ker nisem bila prepričana, kaj bi bilo prav in kaj ne, sem se odločila, da bom odšla k socialni delavki na OŠ Glazija in jo prosila, naj dečka namestijo v drugo rejniško družino, ker imam sama z dojenčkom in svojima otrokoma preveč dela,« nam je pripovedovala Vodončnikova.
Štiri besede zapečatile usodo
Ko je tistega dne stopila na šolski hodnik, da bi obiskala socialno delavko, ni bilo nikjer nikogar. Otroci so bili pri pouku, zato je bila zelo presenečena, ko je kar na lepem na drugem koncu hodnika zagledala dečka, kateremu se je nameravala odpovedati. Stekel je proti njej in ves srečen vzkliknil: »Samo, da si prišla!« Od ganjenosti sprva sploh ni vedela, kaj bi mu odgovorila, vendar se je isti hip odločila, da bo tudi on njen in da bo naredila vse, kar je v njeni moči, da bo našel srečo, mir in ljubezen. In tako je tudi bilo. Dečka s posebnimi potrebami je vzela v rejništvo, Aneja pa je nekaj let kasneje posvojila.
»Zdaj smo velika, srečna in povezana družina. Imamo že tudi dva vnuka, tako da je pri nas vedno veselo in pestro, še zlasti zdaj, ko so prazniki. Z možem sva otroke vedno učila, da so iskrenost, skromnost in dobrosrčnost najpomembnejše vrline v življenju in to se nama je bogato poplačalo. Ni mi žal za vse neprespane noči in za vse skrbi, ki jih ni bilo malo. Vesela in ponosna sem, da je Gregor našel svoj notranji mir in da lepo napreduje na vseh področjih, ali pa ko mi Anej vsak večer pred spanjem reče: »Lahko noč, lepa moja mami, srček in rožica.« Povejte mi, ali lahko človek doživi še kaj lepšega?«
