Če bi bil zunanjost edini kriterij, bi bila Mariborčanka Brigita Frangež bržkone idealna kandidatka. Sivolasa gospa v konservativnem kostimu je že na daleč dajala vtis negovalke ali medicinske sestre. Prav takšen kader je prišel iskat predstavnik zasebnega doma upokojencev Sinn-Ragnitz iz Gradca.
Videz nas ni prevaral. »Do nedavna sem bila zaposlena kot negovalka,« nam je razkrila Frangeževa, ki se je včerajšnjega zaposlitvenega sejma, ki ga je organizirala mariborska služba zavoda za zaposlovanje, udeležila prvič. Zaposlitev v Gradcu bi jo kakopak zelo mikala tudi zaradi bistveno boljše plače, kot jo negovalka dobiva v Sloveniji.
Seveda pa Avstrijci pričakujejo, da zaposleni dobro obvladajo nemški jezik in se lahko tekoče sporazumevajo z oskrbovanci doma. Tega pogoja pa sogovornica ne izpolnjuje povsem. »Vseeno upam, da me bodo povabili na razgovor,« je bila optimistična.
Z več ali manj upanja, da bodo našli delo za primerno plačilo, se je v Športno dvorano Leona Štuklja včeraj zgrnilo več kot 4000 iskalcev zaposlitve s poklici, ki ustrezajo sejemski ponudbi prostih delovnih mest. Čeprav organizatorji tokrat niso storili napake, ko so nekoč vse brezposelne povabili naenkrat, kar je na zahodu mesta povzročilo prometni kolaps, se je že dobro uro po odprtju sejma v polni dvorani širil vonj po zatohlem. Šest avstrijskih delodajalcev in agencij iz Avstrije jim je ponujalo približno 490 delovnih mest, slovenski iskalci delojemalcev pa so imeli na seznamu 270 razpoložljivih služb.
7000 vsak dan čez mejo na delo
Seznam je podaljšalo še približno sto prostih delovnih mest v Avstriji, ki jih ponuja evropsko omrežje služb za zaposlovanje Eures. »Ta čas v Evropski uniji najlažje dobijo zaposlitev strokovnjaki s področja informatike, kuharji, natakarji, strojni inženirji in tehniki, elektroinženirji, kovinarji, zdravstveni delavci...« je naštevala Mateja Muršak, direktorica mariborskega zavoda za zaposlovanje. Kolikšen je učinek teh čezmejnih zaposlitvenih sejmov, je težko oceniti. V zavodu postrežejo le z informacijo, da so si avstrijski ponudniki na zadnjem tovrstnem dogodku zabeležili podatke skupno 260 primernih kandidatov.
V Avstriji je bilo marca letos zaposlenih 14.147 Slovenk in Slovencev, vsak dan se jih čez mejo pelje v službo približno 7000. Ta številka že nekaj časa ne narašča več. Na avstrijskem Štajerskem se namreč gospodarstvo nikakor noče toliko ogreti, kot to že nekaj časa napovedujejo statistiki. Zato imajo tam zdaj rekordno število brezposelnih oseb.
»Kljub temu se stopnja registrirane brezposelnosti ni bistveno povišala, ker se je hkrati zvišalo tudi število zaposlenih oseb,« je razložil Hermann Goessinger iz avstrijskoštajerskega zavoda za zaposlovanje. Goessinger v bližnji prihodnosti ne predvideva množičnih zaposlovanj pa tudi množičnih odpuščanj se po njegovih besedah ne kaže bati.
Zaradi zaostrenih gospodarskih razmer morajo mnogi Slovenci iskati primerno zaposlitev vse bolj severno. Dietmar Mueller je v Maribor prišel iskat slovensko delovno silo iz daljnega avstrijskega Vorarlberga. »Lani smo se podobnega sejma udeležili v Ljubljani in smo bili z bero zelo zadovoljni, saj nam je uspelo zaposliti kar 20 ljudi,« nam je razložil. Na Štajerskem bo izkupiček bržkone še večji, saj tukaj več ljudi obvlada nemščino. »Že v prvi uri sem zbral prijave 15 kandidatov, ki bi utegnili izpolniti naša pričakovanja,« je bil nasmejan.
120 pridnih slovenskih rok v tovarni VW
Mnoge Slovence pa je pot s trebuhom za kruhom odpeljala še mnogo dalj. Mariborčan Tine Švagelj je od januarja član ekipe 120 slovenskih pridnih parov rok, ki v tovarni Volkswagen pri vzhodnonemškem mestu Zwickau montirajo električno napeljavo za novo proizvodnjo linijo passata. Nekdanji študent portoroške Turistice zdaj dela 21 dni po 10 ur na dan, nato se za teden dni vrača domov k družini.
»V službi je lepo videti toliko zadovoljnih obrazov, kljub včasih težkemu fizičnem delu, kar pripisujem dobri urni postavki in korektnemu, skoraj mentorskemu odnosu nadrejenih,« nam pove »gastarbajter« Švagelj. V Zwickau so Slovenci nastanjeni v manjšem družinskem hotelu, v katerem se sogovornik počuti »kot senior v študentskem domu za moške«.
Nekaterim pa je delo v tujini prineslo tudi neprijetne izkušnje. »Dvanajst let sem delal v Avstriji, zdaj pa sem ostal brez službe pa še nekaj denarja so mi ostali dolžni,« se je na mariborskem zaposlitvenem sejmu potožil 34-letni avtoličar iz okolice Maribora. Kljub temu bi se bil pripravljen vrniti čez mejo, če bi bila služba prava. »Tudi moje izkušnje iz Avstrije in Nemčije so podobne,« je dodal njegov 28-letni kolega elektrotehnik. »Neplačilo je pogosto še posebej v primeru, če si zaposlen pri slovenskem posredniku delovne sile.«
