Diplomirana arheologinja in konservatorska svetovalka Danijela Brišnik ne skriva razočaranja, da je občina tako pohitela s predlogom o rušitvi. Kot vodja celjske enote zavoda je svoje pomisleke nad izvedenčevim mnenjem poslala tudi ministrstvu za kulturo, ki bo imelo zadnjo besedo pri odločanju o usodi Rakuševega mlina.
Arheologinja okrcala delo gradbenika
Brišnikova opozarja, da je gradbeni izvedenec svoje mnenje izdelal samo na osnovi vizualnega ogleda zunanjosti zgradbe in da se sploh ni lotil analize materialov, ki bi med drugim pokazala, v kakšnem stanju je dejansko opeka. Na posebni okrogli mizi v Muzeju novejše zgodovine Celje je jasno povedala, da po njenem mnenju zgradba vendarle ni tako zelo poškodovana, da bi jo bilo potrebno do tal porušiti. Z ministrstva za kulturo so ji že sporočili, da bodo primer Rakuševega mlina reševali prednostno. Verjetno bodo pohiteli tudi zaradi tuje trgovske verige, ki ima v neposredni bližini svoj trgovski center in se je že pritožila, da ima po požaru mlina izgubo pri prometu. V petek je zaradi nevarnosti porušitve trgovino celo zaprla, tako da obstaja možnost, da bo zahtevala odškodnino.
Po mnenju varuhov kulturne dediščine se mnogi ne zavedajo, da objekt ni pomemben spomenik samo za Celje, ampak je eden redkih primerov industrijske dediščine v Sloveniji. Rakušev mlin je pred 111 leti kot prvi mestni mlin tik ob sedanji Mariborski cesti zgradila nemška gospodarska družba z Jožefom Lenkom na čelu. Pozneje je mlin prešel v last podjetja Rakusch, ki je bilo eno večjih v tem delu Evrope in se je specializiralo za trgovanje z železnino. Že pred drugo svetovno vojno je imelo okoli 140 zaposlenih, družina je izhajala iz Nemčije, njihovi predniki pa so se v Celje preselili pred približno dvesto leti. Rakushevi so bili hudi tekmeci družine Majdič, ki je bila v Celju prav tako zelo pomembna in je bila lastnica Majdičevega mlina. Oba sta nehala delovati še pred koncem druge svetovne vojne in oba sta predstavljala temelje dveh pomembnih celjskih podjetij. Iz Majdičevega mlina se je razvilo Klasje, ki je zdaj v prisilni poravnavi, iz Rakuševega mlina pa je leta 1954 nastala Kovinotehna, ki jo je pred leti prevzel Merkur.
Primeri dobre prakse iz tujine
Po mnenju arhitektke Sonje Ifko, ki je na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani strokovnjakinja za industrijsko dediščino, bi lahko imel Rakušev mlin v Celju še svetlo prihodnost. Glavni problem pri nas je, da je odnos do industrijske dediščine še vedno zelo mačehovski in da je večina ljudi še vedno ne jemlje za del svoje zgodovine. V tujini je drugače, zato je Ifkova izpostavila enega od nizozemskih strokovnjakov, ki je že leta 1989 dejal, da so se ljudje začeli zavedati, da je tovarna iz 19. stoletja večja redkost kot srednjeveška cerkev. Primeri dobrih praks iz tujine kažejo, da se da tudi iz industrijske dediščine narediti odličen posel. V Veliki Britaniji so po končani drugi svetovni vojni porušili velik del stare industrije, potem pa so na tistem območju začeli razvijati turizem, ki je povezan ravno z industrijsko dediščino. Na leto jim prinese okoli 12 milijonov funtov. Izjemno zanimiva je tudi arhitekturna rešitev stare ladjedelniške zgradbe na francoski obali, v kateri so uredili muzej sodobne umetnosti. Ladjedelniško zgradbo so ohranili, vendar so v njeni notranjosti zgradili še eno nekoliko manjšo zgradbo, ki je sodobna in v kateri je postavljena muzejska zbirka. Industrijsko dediščino so torej rešili na način, da so v hiši zgradili hišo.
Dr. Ifkova je med drugim omenila tudi dragocen muzej, ki stoji v Berlinu. Zaradi bombardiranja je bil v obupnem stanju, vendar so ga Nemci v obdobju od leta 1997 do 2009 temeljito obnovili in ga ohranili za prihodnje generacije. Zato bi morali po njenem mnenju tudi v Celju narediti vse, da se Rakušev mlin v največji možni meri ohrani.