Ravno slepi Sebastjan in Združenje prijateljev slepih Slovenije, ki je bilo pred desetimi leti ustanovljeno v Celju, sta bila pobudnika razstave. »Ko se mi je utrnila ideja, sem poklical v muzej, kjer so bili navdušeni, in sem jim zares hvaležen, da so nas tako toplo in odprto sprejeli,« pravi Sebastjan, ki je slep že od rojstva in je na področju ozaveščanja mladih o slepoti zelo dejaven. Odkrito prizna, da na šolska leta, ki jih je preživel v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, nima ravno lepih spominov.
»Ko pa je v zavod prišla Aksinja Kermauner, je zavel nov, pozitiven veter, ki je začel razmikati okosteneli sistem. Do učencev je vedno imela topel in prijazen odnos, s katerim si je pridobila mnogo večjo avtoriteto kot drugi strogi učitelji. Vedno je želela nekaj več. Celo svojo družino je postavila na kocko, da se je lahko z vsem srcem posvetila slepim ljudem,« pravi Sebastjan.
Da pa ne bi ostalo samo pri občasni razstavi, so Združenje prijateljev slepih Slovenije, Pedagoška fakulteta Koper Univerze na Primorskem in Muzej novejše zgodovine Celje včeraj podpisali pismo o nameri in se obvezali, da bodo s pomočjo študentov predavateljice Kermaunerjeve oziroma njihovih izdelkov postavili stalno razstavo ter tako omogočili posebno doživetje in izboljšano dostopnost vsebine vsem slepim in slabovidnim otrokom.
»Študenti, ki izdelujejo prilagojene igrače, družabne igre in učne pripomočke za slepe in slabovidne otroke v okviru izpitne naloge, so resnično zelo kreativni. Gre za kvalitetne izdelke, ki jih uporabljajo v zavodu za slepo in slabovidno mladino in tudi na šolah, kjer se šolajo slepi otroci. Družabne igre lahko povežejo med igro slepe in polnočutne otroke. Oboji imajo od tega veliko. Slepi niso izključeni iz družbe, polnočuteči pa na tak način spoznavajo slepoto in to je neprecenljivo,« dodaja Sebastjan.
