Mogočno rdečo opečnato zgradbo je zob časa že močno načel in bi bila v vsakem primeru nujno potrebna temeljite obnove. Zaradi njene zgodovinske pomembnosti jo je občina pred dvanajstimi leti razglasila za kulturni spomenik lokalnega pomena, kar pa je potencialne kupce zagotovo odvračalo od nakupa. Tisti, ki bi jo kupil, bi jo moral namreč obnoviti pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine. Investitorji se zavedajo, da pride pri takšnih projektih zelo hitro do slabe volje, različnih pogledov in nesoglasij, pri katerih običajno kratko potegne ravno lastnik.
Tudi Rusi ga nočejo
»Vsako leto ga vključimo v vsaj en ali dva razpisa, oglašujemo ga tudi na ruskem trgu ter na več spletnih straneh prek projekta Polynvest. Kupcev za objekt do danes nismo našli, edini vsaj približno resni je bil trgovec iz Avstrije, ki je povpraševal prek nepremičninske posrednice. Ko smo posredovali vse podatke vključno s ceno, se ni več oglasil. Tudi nasprotne ponudbe ni dal,« pravi tiskovna predstavnica Mestne občine Celje Katja Bukovšek.
Zgradba je bila doslej zanimiva kvečjemu za nekatera celjska društva, ki so v njej želela imeti svoje prostore. To seveda nikakor ni prišlo v poštev, saj objekta v tako slabem stanju ni bilo mogoče oddati v najem. Čeprav je statično varen, je v obupnem stanju. Česar ni uničil čas, so razbili vandali. Statično vprašljiva je samo manjša zgradba v neposredni bližini, v kateri je bila nekoč pekarna in jo je dovoljeno porušiti.
»Rakušev mlin je zavarovan z ograjo, na kateri je obešenih več tabel, ki označujejo prepovedan prehod. Vsi vhodi so zavarovani z lesenimi in kovinskimi pregradami, vendar se nasilnih vdorov ne moremo znebiti,« pojasnjujejo na občini. Poleg vandalov, ki se potikajo naokoli, jim težave povzročajo tudi brezdomci.
Predlani so si brezdomci kurili na improviziranem kurišču, zaradi katerega bi lahko mlin do tal pogorel. Ko je izbruhnil ogenj, so pobegnili, celjski gasilci pa so požar na srečo pravočasno ukrotili, tako da kakšne večje škode ni bilo.
Zgodovina mlina utonila v pozabo
Čeprav mogočna zgradba na vhodu v staro mesto jedro vzbuja pozornost in včasih tudi nelagodne občutke, marsikateri občan še vedno ne ve, da je bil to nekoč prvi mestni mlin, ki je povzročil hud konkurenčni boj med celjskimi mlinarji. Po podatkih iz razstavnega kataloga Od pšenice do kruha, v katerem je avtorica Tatjana Kač podrobno opisala mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, je Rakušev mlin kot prvi mestni mlin v Gaberjah tik ob železnici za Velenje leta 1903 zgradila nemška gospodarska družba z Jožefom Lenkom na čelu. Denar za ustanovitev podjetja, ki je predstavljalo veliko konkurenco mnogo starejšemu Majdičevemu mlinu na Spodnji Hudinji, so primaknili še štirje slovenski petičneži, med katerimi je bil tudi Celjan Julij Rakusch. Vsak od njih je prispeval po 40.000 kron. Po letu 1913 je družba prišla v roke takrat zelo znane družine Rakusch, ki je ob mlinu zgradila vrsto poslopij in pozneje dokupila še zemljišče ob progi. Postavila je tudi delavske barake in skladišče. Rakušev mlin je bil parni mlin in je pred prvo svetovno vojno lahko zmlel 6,5 vagona žita na dan. Njegova prednost je bila v tem, da je stal blizu železniške proge, po kateri so po prvi svetovni vojni dovažali cenejše žito iz žitorodnih predelov Jugoslavije. Tako kot drugi mlini in zasebne pekarne je nehal delovati po koncu druge svetovne vojne, ker je med letoma 1946 in 1948 prišlo do nacionalizacije.
