Anton Rožič iz Spodnje Savinjske doline se s hmeljarstvom ukvarja že 46 let. Kmetijo je sicer pred kratkim prepisal na hči in se upokojil, vendar zaradi ljubezni do zemlje še vedno dela od jutra do večera. Vsak dan skrbno pregleda hmelj, ki ga pridelujejo na osmih hektarih, in se veseli druge polovice avgusta, ko bodo začeli z obiranjem zgodnje sorte savinjskega goldinga. Rožič sodi med tiste kmete, ki jim je hmelj tako zelo prirasel k srcu, da so vztrajali tudi takrat, ko je bila največja kriza in je zeleno zlato prinašalo samo izgubo. Kot predsednik Društva hmeljarjev, hmeljarskih starešin in princes Slovenije je najbolj vesel, da se je z uvedbo zaščitene geografske oznake štajerski hmelj končno uvedel strožji nadzor, tako da odslej nihče več ne bo mogel goljufati.
Letos so odkupne cene za 30 odstotkov višje, kot so bile lani. S tem se bo dalo preživeti, kajne?Doslej je bila odkupna cena za kilogram posušenega hmelja od 3 do 3,5 evra, savinjski golding je dosegel tudi štiri evre. Zdaj se da skleniti pogodbo za šest evrov ali celo za šest evrov in petdeset centov. To je seveda dobra cena, vendar je potrebno poudariti, da smo zadnjih pet let ustvarjali izgubo. Odkupne cene so bile zelo nizke, poleg tega se je nakopičilo ogromno zalog neprodanega hmelja. Uradnih podatkov, za kakšne količine gre, ni.
Težko se hmeljar odloči, ali bo sklenil nekajletno pogodbo ali pa poslovno srečo poiskal na prostem trgu, kjer so lahko cene bistveno višje ali pa tudi ne. Tveganje je veliko. Kaj menite, kaj je najbolj pametno?Najbolje je, če imaš za vsaj 70 ali 80 odstotkov hmelja sklenjene pogodbe. Letos bo dobra letina, tako vsaj kaže, in se bo dalo nekaj hmelja prodati tudi na prostem trgu. Če bi bilo tako malo pridelka, kot ga je bilo zaradi suše lani, pa ne bi mogli izpolniti pogodbenih obveznosti. V hmeljarstvu je izjemno težko predvideti vnaprej, kaj se bolj splača in kje bi lahko bil zaslužek večji.
Hmeljarji ste leta 2011 takratnemu kmetijskemu ministru Dejanu Židanu predlagali, naj država odkupi vse zaloge starega hmelja in pokrije razliko med proizvodnjo in tržno ceno, vendar je takrat pojasnil, da je to znotraj evropske unije protizakonito in da na takšno pomoč ne morete računati.Če bi država lahko to storila, bi marsikaterega hmeljarja rešila pred propadom. Stare zaloge so za nekatere resnično velik problem. Potrebno se je zavedati, da hmelju z leti kakovost pada in da ga je vedno težje prodati... Poznam hmeljarja v Savinjski dolini, ki mu je iz prejšnjih let ostalo kar sto ton neprodanega hmelja.
Židan je takrat dejal je, da bo država lahko pomagala šele takrat, ko se boste vsi hmeljarji povezali v konzorcij. Že takrat so številni dejali, da je savinjske hmeljarje nemogoče povezati zaradi različnih interesov. Vam je uspelo?Povezovali smo se pri geografski zaščiti hmelja, ampak to ni tisto, kar je imel minister v mislih. Da bi se vsi povezali v enoten konzorcij, je resnično nemogoče, ker so naši interesi preveč različni. Hmeljarji, ki imajo manj, bi morda še bili za povezovanje, tisti, ki delajo na veliko in so uspešni, pa ne potrebujejo nikogar.
Hmeljarji ste ostro nasprotovali gradnji suhih zadrževalnikov v Spodnji Savinjski dolini, ki bi lahko Celje, Laško in druge kraje ob Savinji rešili strahu pred poplavami. Še vedno vztrajate pri tem?Projekt je v zatišju in srčno upamo, da ne bo uspel. Če bi v teh krajih gradili suhe zadrževalnike, bi bila to prava katastrofa. Vzeli bi nam najboljše kmetijske površine. Tam, kjer bi se voda zadrževala, bi bila zemlja uničena, zato suhi zadrževalniki sploh ne pridejo v poštev. To bi lahko naredili samo butalci. Radi bi imeli mokre zadrževalnike, da bi lahko zemljo zalivali v sušnih obdobjih.
Pred nekaj leti je eden od savinjskih hmeljarjev javno opozarjal, da nekateri posamezniki tuj hmelj mešajo z domačim in ga nato prodajajo s certifikatom, ki potrjuje, da je pridelek slovenski. Ali vi veste kaj o tem? Je bilo res tako?Res je bilo tako in s takim početjem so vsem slovenskim hmeljarjem povzročali škodo. Nekoč sem bil na strokovni ekskurziji v Tuzli. Ogledovali smo si tamkajšnje pivovarne, pa so nam ljudje rekli, da so iz Savinjske doline dobili čuden hmelj in da z nami nočejo imeti več nobenih poslov. Lahko si mislite, kako smo se počutili.
Takrat, ko je savinjski hmeljar opozarjal na nepravilnosti v hmeljarstvu, so s kmetijskega ministrstva sporočili, da veljavni pravilnik zelo jasno določa postopek certificiranja in s tem sledljivosti hmelja in nadzora nad njim. Zagotovili so tudi, da pristojni državni organi, ki redno nadzirajo, do takrat niso ugotovili nepravilnosti. Kaj boste rekli na to?Le kaj naj rečem? Verjamem, da se inšpektorji trudijo po svojih močeh, vendar so še vedno bile luknje, da so se goljufi znašli. Povem vam lahko samo to, kar sem videl na lastne oči. Nekoč sem bil v Belgiji pri enem od manjših kupcev hmelja. Pokazal mi je vzorce hmelja, ki ga je dobil iz Slovenije od nekega šušmarja. Ko sem videl hmelj, sem se zgrozil, tako zanič je bil. Sramota! Zdaj takšnih stvari na srečo ne bo mogoče početi. Hmelj bo z uvedbo geografske označbe štajerski hmelj certificiran 15. oktobra in nihče mu ne bo mogel primešati cenejšega in slabšega hmelja iz tujine.
