V vodo pritekla kislina ali pralno sredstvo
Da je nekaj narobe, je predvčerajšnjim dopoldne prvi opazil ribiški čuvaj, ko je na Gomilskem pregledoval stanje voda. »Do onesnaženja je verjetno prišlo že dan ali dva prej, torej konec tedna. Mi sicer sumimo, kdo bi lahko bil kriv, vendar brez trdnih dokazov o tem ne morem javno govoriti. Počakati bo treba do konca preiskave. Že zdaj pa je znano, da je pH vode s sedem padel na tri, to pa pomeni, da je v Bolsko pritekla kislina ali močno čistilno pralno sredstvo,« je pojasnil Mak.
Ko so ribiči opazili prve poginile ribe, sprva niso niti slutili, da bo škoda tako velika. Vsako leto se namreč srečujejo z manjšimi pogini rib. Pogosto je vzrok gnojnica, ki jo kmetje zavestno ali pa zaradi malomarnosti zlivajo v potoke in reke. Šele čez dan se je pokazala prava razsežnost katastrofe. Na razdalji trinajstih kilometrov so namreč v Bolski in tudi v potoku Motnišnici poginile vse ribe, in sicer od trajno zaščitenih krapov, piškunov, pisancev, zvezdogledov do vsem dobro znanih rečnih postrvi, sulcev, mren in še bi lahko naštevali. Poginile so velike ribe in tudi mlade, saj se rečna postrv drsti januarja ali februarja. Okoli dvajset ribičev je že v ponedeljek začelo čistiti reko. Na suho so potegnili okoli 250 kilogramov poginulih rib, delo pa so nadaljevali tudi včeraj.
Poginila okoli tona rib
Mak ocenjuje, da bo vsega skupaj za okoli tono poginulih rib. Letos seveda mladih ribic še ne bodo smeli vlagati v potok, ker se mora voda očistiti, da se bodo obnovili vodni organizmi, ki dajejo ribam hrano. To bodo lahko naredili šele prihodnje leto, vendar iz izkušenj vedo, da hrane še ne bo dovolj in da bo zato treba počakati najmanj tri leta, da se bo narava vrnila v prvotno stanje. V Ribiški družini Šempeter je okoli 220 članov, ki ji je pomor spravil v žalost in slabo voljo. Ob Bolski so namreč še posebej radi lovili in se družili med sabo.
Od policistov in kriminalistov pričakujejo, da bodo krivca hitro našli. Mak je ribič že 37 let, dvajset let pa je predsednik Ribiške družine Šempeter, tako da je v tem obdobju že marsikaj videl in doživel, pa mu je bilo kljub temu včeraj zelo hudo. »Redko pride do popolnih pomorov, ko res ne ostane nič živega. Spominjam se, da so okoli leta 1973 iz čistilne naprave Usnjarne Šoštanj v Savinjo spustili odplake, ki so prav tako povzročile pravo katastrofo. Takrat je bila škoda še večja, kot je zdaj pri nas v Spodnji Savinjski dolini. Pred dvajsetimi leti, ko so gradili avtocesto, je prišlo tudi do pogina v zgornjem delu Bolske,« se spominja.
Na katastrofo so se takoj odzvali tudi v Ribiški zvezi Slovenije. »Vsi napori šempetrskih ribičev, vse prostovoljno delo, vlaganja avtohtonih rib v količinah, ki jih država narekuje ribiški družini s koncesijsko pogodbo, vse to je bilo uničeno v trenutku,« je zapisal predsednik Miroslav Žaberl in opozoril vse, ki doma ali na delovnem mestu uporabljajo nevarne snovi za okolje, naj bodo skrajno predvidni in naj se strogo držijo vseh predpisov. Od državnih inšpektorjev pričakuje, da se bodo potrudili najti povzročitelja in od njega izterjali celotno škodo.