Lani poleti se nam je v društvu utrnila ideja, da bi se prijavili na razpis norveškega finančnega mehanizma za nevladne organizacije, da bi lahko v življenje spravili idejo, ki nas je nagovarjala že nekaj časa. Zaradi velikega zanimanja ljudi in tudi zato, ker je bila dokumentacija, ki jo je bilo treba predložiti ob prijavi na razpis, izjemno zahtevna, sva s kolegico Ano Miletić, ki je vodja projekta, psihologinja in tako kot jaz specializantka psihoterapije, na začetku skoraj obupali. Zdelo se nama je nemogoče, da bi bilo ravno naše društvo med redkimi izbranci. Ob podpori ljudi, ki so nam pomagali pri izvedbi in so bili prepričani, da je ideja odlična, nam je uspelo.
S čim vas je norveški pristop tako navdušil?Norvežani imajo že dobrega četrt stoletja dobre izkušnje s pristopom, ki kot sistem obravnava človeka v svoji večplastnosti, družino, družbo, človeštvo. V sistemski teoriji velja, da vsaka stvar, ki se zgodi članu nekega sistema, vpliva na vse druge. Navdušil me je tudi njihov pristop k zdravljenju odvisnikov.
Najtežje je, ko za rakom zboli otrok in se življenje v družini postavi na glavo. Vaše društvo v takih primerih posebno pozornost namenja otrokovim bratom ali sestram.Življenje otroka, ki ima zelo bolnega brata ali sestro, je zaznamovano. Starši se bolj posvečajo tistemu, ki je bolan, kar je povsem normalno, sorojenec pa se srečuje z različnimi čustvi, ki ga lahko begajo. Po eni strani ima bolnega sorojenca zelo rad in ga skrbi, kaj bo z njegovim zdravjem, po drugi strani pa kljub temu občuti, da je prikrajšan, ker starši večino svoje energije usmerjajo drugam. Čeprav vse to razume, se v njem kopičita jeza in razočaranje, vendar se svojih občutkov lahko sramuje. Po navadi so ti otroci še bolj pridni in si še bolj prizadevajo, da bi družini ustregli, kar lahko na poseben način zaznamuje otroka. Niso več svobodni, spontani in ne spregovorijo o čustvih, ki jih nosijo globoko v sebi.
Kaj pa starši bolnih otrok? Tudi oni zaradi otrokove bolezni doživljajo pekel. Marsikateri par se v tem obdobju odtuji in gre po svoji poti naprej.Norvežani še posebno skrb posvečajo staršem otrok, ki so dolgotrajno bolni. Zagotovo si delimo mnenje, da se takšni starši izjemno žrtvujejo in nam dokazujejo, koliko ljudje zmoremo oziroma kakšna neizmerna moč se skriva v nas. Kljub temu pa pride čas, ko kljub neizmerni ljubezni do otroka zmanjka energije. Odnos med možem in ženo se lahko začne krhati, kar pa je zelo slabo. Na Norveškem se zavedajo, da je zakonska kriza najmanj, kar potrebuje bolan otrok. Staršem za simbolično ceno večkrat na leto omogočijo oddih v nekakšnih sanatorijih, kjer si odpočijejo in kjer se znova povežejo med sabo.
Če vas prav razumem, si prizadevate, da bi norveška praksa zaživela tudi pri nas.To je ideja, to so naše želje. V programu smo si zadali, da bomo imeli psihoterapevtske skupine za onkološke bolnike, dolgotrajne bolnike in njihove svojce, ki se pogosto znajdejo v težki situaciji, ker ne vedo, kako pomagati. Zdravnica na oddelku za hematologijo in onkologijo v Splošni bolnišnici Celje dr. Alenka Grat je izjemno odprta in podpira multidisciplinarni pristop pri onkoloških bolnikih. Bolan človek namreč potrebuje celostno podporo. S tem ne mislim, da je pri onkoloških bolnikih nujno treba iskati vzroke za izbruh bolezni, ki so mogoče skriti globoko v njih. Bolan človek za takšne stvari nima ne časa ne energije. Gre bolj za to, da jim ponudimo podporo. Skupini, ki se pri nas srečuje vsak ponedeljek, naš mentor pravi kar »bife skupina«. Gre za ljudi z različnimi bolečimi izkušnjami. Nekateri so oboleli za rakom, drugi imajo bolnega svojca, nekateri tudi bolnega otroka. V prostoru našega društva na Vodnikovi 13 v Celju se ljudje pogovorijo med sabo, si zaupajo svoje izkušnje, se zjokajo in tudi nasmejijo.
Čuti se, da vas to delo resnično zadovoljuje.V človeški naravi je, da smo zadovoljni, kadar smo lahko koristni tudi za druge, jim na zdrav način pomagamo, in velika resnica je, da se dobro vedno vrača z dobrim.
Ljudje smo lahko zelo realistični, pa tudi neverjetno žilavi, če le vidimo smisel in podporo. Ob težki diagnozi ali kakšni drugi preizkušnji po navadi vsaj na neki ravni vemo, kako in kaj naprej. K nam ne prihajajo zato, da bi jih s čarobno palčko ozdravili bolezni, ampak zato, da se srečajo s takšnimi, ki imajo podobne težave, da si olajšajo dušo, da se sprostijo, naberejo moči za naslednji korak, spoznajo kaj novega in okrepljeni na malo drugačen način pogledajo na položaj, v katerem so. In to je lahko pot do ozdravitve.
