Četrtega februarja je z zunanjega ministrstva (MZZ) na črnogorsko veleposlaništvo romalo obvestilo. V njem je pisalo, da se Slovenija strinja z imenovanjem Miomirja Mugoše za novega črnogorskega veleposlanika. Agrema, kot se reče takšni privolitvi države gostiteljice, je naša država dala kljub načetemu ugledu Mugoše, bivšega župana Podgorice, zaradi obtožb o korupciji in fizičnega obračuna z novinarji. Celo predsednik koalicijske SDP Ranko Krivokapić se je javno opravičil, ker so njegovi poslanci to veleposlaniško kandidaturo podprli.
Nad tem, da je Slovenija Mugoši podelila agrema, je presenečenih več naših sogovornikov iz diplomatskih vrst. Kot poudarjajo, imajo vodilni na MZZ polna usta besed o tem, da mora biti diplomacija profesionalna, in si želijo, da države pri nas ne bi zapirale veleposlaništev. »Tuji veleposlaniki pri nas vedo, kdo je Mugoša, in bodo imeli zadržke, da se z njim pojavljajo in slikajo na istih dogodkih,« nam je dejal eden od diplomatov.
Kako se diplomatsko reče ne
Postopek izdaje agremaja veleposlaniku poteka tako, da o njem poda mnenje zunanje ministrstvo, ki pridobi ustrezne informacije predvsem od svojih diplomatskih predstavnikov in Slovenske obveščevalno-varnostne agencije. Končni podpisnik agremaja je predsednik države. »Zavrnitev izdaje agremaja je v mednarodnih odnosih zelo redek pojav, za katerega morajo obstajati resni in utemeljeni razlogi, ki sicer niso normativno določeni,« pravijo na MZZ. Da je zavrnitev redek pojav, se strinjajo tudi naši sogovorniki iz diplomatskih vrst. Hkrati pa poudarjajo, da države gostiteljice, če imajo do prihajajočega diplomata zelo resne zadržke, »zavrnitev« izpeljejo na diplomatski način, praviloma tako, da z izdajo agremaja odlašajo več kot dva meseca, pošljejo pa lahko še kakšen drug diplomatski namig.
Ali razlogi za zavrnitev oziroma za diplomatsko zavlačevanje obstajajo, je torej stvar presoje države gostiteljice. Presoje, ki po navedbah MZZ v vseh državah poteka pod stopnjo tajnosti. Kaj bi torej lahko tudi vzeli v presojo pri Miomirju Mugoši? O tem so se od decembra, ko je v Črni gori prikapljala v javnost informacija o njegovi kandidaturi za veleposlanika v Ljubljani, tamkajšnji mediji spet obširno razpisali.
Župan s pestjo, sin s pištolo
»Eni najbolj živopisnih figur črnogorske politične scene«, kot ga opisuje Radio Svobodna Evropa, očitajo več stvari. Leta 2009 se je Moguša skupaj s sinom Miljanom fizično lotil fotoreporterja, ki je kot že nekajkrat poprej slikal županov nepravilno parkirani avto. Nato sta se lotila še urednika istega medija, pri čemer mu je sin Miljan grozil s pištolo, navajajo črnogorski mediji. Zanimivo je, da so sina Miljana, ki je bil v tistem času tretji sekretar na črnogorskem veleposlaništvu v ZDA, potem za nekaj časa umaknili s tega položaja in torej presodili, da je zaradi dogodka neprimeren za opravljanje diplomatske službe... Čez štiri leta je bil sin Miljan obsojen na polletno pogojno zaporno kazen zaradi težke telesne poškodbe urednika Vijesti Mihaila Jovovića. Župan pa je bil le prekrškovno kaznovan s štiristo evri.
Mugoši so v Črni gori očitali tudi druge stvari. Slepi javni uslužbenki je denimo prepovedal, da ima v službi psa vodnika. Predvsem pa so bili kritik deležni njegovi sporni posli z nepremičninami, s katerimi si je prislužil nekaj kazenskih prijav, denimo za očitano prodajo 15.000 kvadratnih metrov mestnega zemljišča po več kot petkrat prenizki ceni in za domnevno nezakonito sklepanje poslov o oddaji lokacij za oglasne panoje. Po drugi strani ni znan noben primer, da bi bil Mugoša za katero od nepremičninskih afer obsojen. V uradu predsednika države Boruta Pahorja poudarjajo, da v postopku izdaje agremaja ni bila posredovana nobena informacija, da bi Mugoša storil kakršno koli kaznivo dejanje bodisi v Črni Gori bodisi v Sloveniji. Prihajajoči črnogorski veleposlanik torej, tako v Pahorjevem uradu, ni v nobenem sodnem niti v preiskovalnem postopku.
Odsluženi politiki v diplomacijo
»Črnogorska politična scena je zelo dinamična, ocene nasprotnikov so zelo brutalne. Mugoša predstavlja politično figuro, ki je sama po sebi kontroverzna, vendar doslej niti ena obtožba proti njemu ni bila preiskana in spravljena v postopek. Toliko kot po svoji kontroverznosti je Mugoša znan tudi kot poosebljenje spopada dveh vladajočih strank,« pravi črnogorski politični analitik Zlatko Vujović iz nevladnega Centra za monitoring in raziskovanje. »Ali je primeren za veleposlanika, je v veliki meri odvisno od države, ki izdaja agrema. Če ga je Slovenija dala, potem to pomeni, da misli, da je Mugoša primerna izbira,« nam je dejal Vujović. Pri tem pa opozoril, da ima Črna gora tako kot druge države na področju nekdanje Jugoslavije »slabo prakso, da odslužene politike pošilja na oddih v diplomatsko službo«.
Drugi sporni primeri
Se pa tokrat ni zgodilo prvič, da je Slovenija prižgala zeleno luč spornemu diplomatu. Najbolj znan je primer aktualnega ruskega veleposlanika Dokuja Zavgajeva, prvega proruskega predsednika Čečenije. Kritiki mu pripisujejo odgovornost za tamkajšnje vojne zločine in kršitve človekovih pravic, zaradi česar sta leta 2009 proti njegovemu prihodu protestirali opozicijski SDS in NSi. Vendar je tedanji zunanji minister Samuel Žbogar dejal, da proti njemu ne potekajo nobeni sodni postopki in da je pred tem nemoteno deloval v svetu kot namestnik ruskega zunanjega ministra. A je po navedbah diplomatskih virov Slovenija takrat izdala agrema predvsem zato, ker se vplivnim državam ne želi zameriti, pa tudi ker bi z zavrnitvijo Putinovega človeka lahko ogrozila slovenske gospodarske posle v Rusiji.
Kar nekaj nasprotovanj je bil deležen tudi prihod Mariana Huga von Windisch-Graetza za veleposlanika Malteškega viteškega reda. Po naših informacijah so pomisleke izrazili tako nekateri slovenski veleposlaniki kot tuji diplomati pri nas, Windisch-Graetza pa naj bi bremenila zlasti nekatera domnevno sporna ravnanja v času, ko je bil veleposlanik v Bratislavi. Čeprav naj bi bila z nasprotovanji seznanjena tedanja zunanji minister Dimitrij Rupel in premier Janez Janša, je Windisch-Graetz agrema vendarle dobil.
Naši sogovorniki iz diplomatskih vrst se torej ne spomnijo, da Slovenija katerega od tujih kandidatov za veleposlanika ne bi želela sprejeti. In dodajajo, da bi se ob primerih, kakršen je Mugoša, vendarle lahko zamislila.
