»Sami veste, kakšne so bile cene stanovanj na trgu in kakšne so bile plače,« je pred dnevi dejal pobudnik gibanja Verjamem in nosilec liste na volitvah v evropski parlament dr. Igor Šoltes, ko smo ga vprašali, zakaj je šele leta 2009 izpraznil občinsko stanovanje. Kljub temu mu je nato v pičlih petih letih uspelo odplačati posojilo za nakup več kot sto kvadratnih metrov velikega novega stanovanja na Viški cesti v Ljubljani.
Iz listin, ki smo jih pridobili, je namreč razvidno, da je Šoltes marca 2009 pri Novi Ljubljanski banki (NLB) s soprogo najel več posojil v skupni vrednosti 155.000 evrov, s katerimi je poleg novogradnje financiral še nakup dveh parkirnih mest v garažni hiši. Na veliko večino izposojenih sredstev jima je banka obračunala kar 5,9-odstotno letno obrestno mero, končni rok vračila pa je bil 31. marec 2014.
To pomeni, da sta morala zakonca Šoltes samo za odplačilo glavnic posojil na mesec plačevati kar 2700 evrov, če k temu prištejemo še obresti, pa bi lahko obrok znašal več kot 3000 evrov. V luči njegove izjave o »neustreznih prihodkih« se zato zastavlja vprašanje, kako sta Šoltesova sploh zmogla tolikšna plačila.
Še eno stanovanje v Piranu
Šoltes je sicer kot predsednik računskega sodišča več let prejemal eno najvišjih funkcionarskih plač v javnem sektorju, vendar je lahko z njo kvečjemu vračal drago stanovanjsko posojilo. Od marca 2009, ko je najel posojilo, do maja 2013, ko je zapustil položaj, mu je ta prinašal med 5500 in 5900 evri bruto (brez dodatkov) na mesec. Tako mu je po plačilu vseh davkov in prispevkov ostalo največ nekaj sto evrov. Šoltes je v zadnjih dneh zatrdil, da je lani zaslužil 13.000 evrov z avtorskimi pogodbami, marca letos pa kot samostojni podjetnik dobrih pet tisoč evrov bruto. Inštitut za delo pri ljubljanski pravni fakulteti, kjer je kot pomočnica direktorja zaposlena soproga Katarina Kresal Šoltes, za plače v povprečju nameni manj kot 3000 evrov bruto na enega od skupno dveh zaposlenih na mesec.
Omenjeno stanovanje sicer ni edino v lasti zakoncev. Kot je Šoltes nedavno povedal za Finance, je tudi 50-odstotni lastnik stanovanja v Piranu. Kdaj je kupil slednje, nam včeraj ni pojasnil. Pristojne na občinskem stanovanjskem skladu smo vprašali, ali so pri njem in njegovi soprogi kdaj preverjali lastništvo drugih nepremičnin, saj je to lahko odpovedni razlog za prekinitev najemne pogodbe. A kot so nam pojasnili, to velja zgolj za najemnike neprofitnih, ne pa tudi za najemnike profitnih oziroma tržnih stanovanj. »Že lani smo dali pobudo za spremembo te določbe v zakonu, saj menimo, da najemnik javnega tržnega stanovanja prav tako ne more biti oseba, ki ima v lasti stanovanje,« je ob tem poudaril direktor sklada Sašo Rink.
Močno vpleten v občinsko stanovanjsko politiko
Še vedno tudi ostaja vprašanje, kako je Šoltes leta 1993 kadrovsko stanovanje sploh dobil oziroma kdo mu ga je dodelil in na podlagi kakšnih kriterijev. Kopije pogodbe nam namreč kljub naši prošnji ni predložil. Senco na transparentnost dodelitve stanovanja meče njegova tedanja vpletenost v občinsko stanovanjsko politiko. V tem času je bil namreč član izvršnega sveta Skupščine občine Ljubljana - Šiška za področje stanovanjskih zadev in sekretar Sekretariata za stanovanjske zadeve, mandat pa se mu je iztekel 31. decembra 1994. Aprila 1992 ga je izvršni svet občine imenoval tudi v upravni odbor Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin, septembra 1994 pa je prevzel funkcijo predsednika upravnega odbora sklada, ki jo je opravljal do ustanovitve Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana leta 2002. Takrat je postal član nadzornega sveta omenjenega sklada, dokler konec maja 2004 ni podal odstopne izjave zaradi imenovanja na mesto pooblaščenca za dostop do informacij javnega značaja.
V času, ko je dobil občinsko stanovanje, je bil torej ne le sekretar občinskega sekretariata za stanovanjske zadeve in član izvršnega sveta občine za področje stanovanjskih zadev, ampak tudi član upravnega odbora Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin.
