Stanovanjska reforma iz leta 1991
Primer se nanaša na stanovanjsko reformo iz leta 1991, ki je omogočila privatizacijo stanovanj v družbeni lasti. Na podlagi takrat sprejetega t.i. Jazbinškovega zakona so se posebej zaščiteni najemi teh stanovanj - najemniki so imeli pravico do dosmrtne uporabe stanovanj v zameno za kritje vzdrževalnih stroškov in amortizacije - spremenili v običajne najemne pogodbe.
Imetniki stanovanjske pravice so ob tem dobili možnost, da "svoja" stanovanja ali najamejo za nedoločen čas za neprofitno najemnino ali pa jih odkupijo po relativno zelo ugodnih pogojih.
A če je šlo za stanovanja, ki so bila po vojni nacionalizirana in so torej šla v postopek denacionalizacije, so jih lahko najemniki po ugodnih pogojih odkupili le, če so se s tem strinjali njihovi lastniki. Zato naj bi bili postavljeni v neenak položaj, saj so nekateri najemniki stanovanja lahko odkupili pod ugodnimi pogoji, drugi pa ne.
Že leta 1998 s peticijo
Združenje najemnikov Slovenije je sicer že leta 1998 pri več državnih organih vložilo peticijo, v kateri je izpodbijalo stanovanjsko reformo, ker naj bi bila neustavna. Slovenska vlada je peticijo zavrnila. Neuspešni so bili tudi njihovi poskusi pred slovenskimi sodišči, zaradi česar so se obrnili na sodišče v Strasbourgu.
Z današnjo sodbo je evropsko sodišče odločilo o pritožbi desetih državljanov Slovenije, rojenih med letoma 1922 in 1959, ki so člani Združenja najemnikov Slovenije in so bili imetniki posebne najemne pravice v denacionaliziranih stanovanjih.
K skupinski pritožbi, vloženi aprila 2004, je sicer pristopilo kar 429 najemnikov denacionaliziranih stanovanj, a so bile njihove pritožbe razdružene - in sicer tako, da je bila notificirana pritožba v zadevi Berger-Krall izločena iz prvotne pritožbe, ostale pa se vodijo kot zadeva Abdić in 418 ostalih proti Sloveniji.
Diskriminacija pri privatizaciji stanovanj
V pritožbi so med drugim trdili, da so bili žrtev diskriminacije pri privatizaciji stanovanj, da jim je bila prisilno odvzeta stanovanjska pravica, da so jim bile kršene zakonske pravice najemnikov in onemogočeno polnopravno sodelovanje v postopkih denacionalizacije.
S tem naj bi jim bile kršene pravice po več členih evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - prvem členu protokola št. 1 (varstvo lastnine), šestem členu konvencije (pravica do poštenega sojenja), osmem členu konvencije (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) in 14. členu konvencije (prepoved diskriminacije).
Sodišče je v današnji sodbi, ki sicer še ni dokončna, odločilo, da Slovenija pritožnikom ni kršila nobene od navedenih pravic. Sodba predstavlja pomemben presedan, zato pričakujejo podobno odločitev tudi v ostalih istovrstnih zadevah, so že sporočili iz Državnega pravobranilstva.
