Kar zadeva zgodovinske uspehe alpskih smučarjev, Slovenija po statistiki v 21. stoletju dosega celo boljše rezultate kot v tako imenovanih zlatih časih. Toda stik s svetovnim vrhom je na plečih le ene alpske smučarke. Zato obstaja bojazen, da po koncu kariere Tine Maze ne bo ostalo nič. Šport, ki je zasidran v zavesti naroda, je večletna jalova politika pripeljala na rob prepada. Zakaj se na obzorju riše tako bridka prihodnost? Enoznačnega odgovora ni. Jasno je le, da alpsko smučanje plačuje kazen za dolgoletne zablode.
Starši plačajo…
Nekoč je slovensko alpsko smučanje vodil jasen sistem. Po zaslugi idejnega vodje Toneta Vogrinca je imelo slovensko smučanje najboljše trenerje, ki so delali več in bolje kot tekmeci, čeprav se tedanji jugoslovanski proračun ni mogel primerjati z Avstrijci in nekaterimi drugimi najuspešnejšimi narodi. Uspehi alpskih smučarjev so bili ekipni, plod skupinskega dela, ki v nekdanjih časih ni dopuščal samostojnih ekip. Baza tekmovalcev je bila mnogo večja kot zdaj, kar lahko pripišemo tudi sedanji večji izbiri med športi in visokim stroškom. Danes je alpsko smučanje šport otrok bogatih staršev. Franci Bergant, ki je bil dvajset let predsednik SK Olimpija in dvanajst let predsednik odbora za alpsko smučanje na smučarski zvezi, je postregel s pomenljivim podatkom: v enem od slovenskih klubov članarina znaša 200 evrov na mesec, poleg tega morajo starši plačati vse stroške poti, smučarskih vozovnic, opreme… »Sezona enega otroka stane okoli 10.000 evrov,« je ocenil in postregel s pomenljivim podatkom – danes je na cicibanski tekmi okoli 80 nadobudnežev, okoli leta 1980 jih je le na tekmi ožje ljubljanske regije sodelovalo okoli 400. Ker so starši financerji, imajo glavno besedo pri treningih. Politika nestrokovnih staršev, začinjena s prekomernimi ambicijami, je pripeljala do tega, da sedem, osem let stari otroci smučajo med koli, imajo dvakrat več snežnih dni, kot so jih imeli otroci nekoč, in postajajo otroški profesionalci.
…otroci nasrkajo
»Osnovni problem je, da klubi niso več sposobni strokovno voditi treningov. V času razcveta je bila stroka izključno stvar alpskih odborov, zdaj pa starši zahtevajo, da otrok, četudi še ne zna smučati, trenira med koli. Za glavo sem se držal, ko sem videl, da je deček smučal med koli, čeprav sploh še ni znal dobro zavijati. Klubi bi morali do otrok pristopiti z igro,« je razložil Franci Bergant. Posledica pretiravanja v treningu otrok so poškodbe in zasičenost, pravi Bergant. »Veliko tekmovalcev je moralo nehati, ker hrustanec, ki pri otrocih še ni dovolj močan, ni zdržal,« je dodal.
Izvor težav je ravno v smučanju otrok oziroma mladih. Kot kaže, gre za svet, obrnjen na glavo, kajti cicibane pri desetih letih trenirajo v male šampione, že v mladinskih selekcijah pa niso več konkurenčni, če zaradi poškodb in obupanosti, ker ni rezultatov, sploh še trenirajo. To potrjujejo rezultati na mladinskih svetovnih prvenstvih, kjer Slovenci ne posegajo več po najvišjih mestih, medtem ko so včasih skoraj z vsakega prvenstva domov prinesli kakšno kolajno. Zadnji (zlati v smuku in superveleslalomu) je leta 2011 osvojil Boštjan Kline. Na tem področju bi se smučarji kaj lahko naučili od judoističnega trenerja Marjana Fabjana, ki pravi, da so tekmovalni rezultati pri otrocih povsem nepomembni in celo zavirajo njihovo športno pot.
Slabše trenirajo, ker jih skrbi njihova služba
Peščica mladih, ki prestane vse težave, nato pride do članskih selekcij, kjer naletijo na nove tegobe. Tam se morajo tekmovalci prilagajati sistemu, namesto da bi se sistem prilagajal njim. Med člani primanjkuje konkurenčnih tekmovalcev, sposobnih uvrstitve med najboljših trideset v svetovnem pokalu. Ker takšnih ni, ekipe zapolnijo s fanti in dekleti, ki sodijo na tekme nižjega ranga, petdeseta in šestdeseta mesta v svetovnem pokalu pa jim zbijajo moralo. Lahko se vprašamo, zakaj trenerji vendarle enkrat ne naredijo reza in tudi za ceno nenastopanja na nekaterih tekmah v ekipo za svetovni pokal uvrstijo le tiste, ki tja zares sodijo. Na ta način bi lahko končno podrli razmajano hišo in začeli graditi novo na trdnejših temeljih. Morda tega ne naredijo, ker bi bila v tem primeru ogrožena kakšna služba?
Zgodba Tine Maze anomalije sistema še bolj razgalja. Ko je bila del njega, je bila povsem na tleh, na robu smučarske upokojitve. Potem ji je podal roko Andrea Massi in njeni uspehi so postali plod mednarodnega znanja. Mazejeva je od sezone 2006/07 do konca minule sezone osvojila 54,78 odstotka vseh slovenskih točk v svetovnem pokalu vključno z moško in žensko konkurenco in 82,52 odstotka, če upoštevamo le tekme za ženske. Tudi druga uspešna zgodba v zadnjih letih ni bila rezultat slovenskega znanja. Ko je bil glavni trener za hitre discipline v moški reprezentanci Avstrijec Burkhard Schaffer, so bili izidi bistveno boljši. Glavno nezaupnico so mu dali tekmovalci, odtlej pa je rezultatska krivulja strmo padala. Eden od problemov je tudi, da so se trenerji menjali kot po tekočem traku, predvsem v ženski reprezentanci, v kateri se je v zadnjih desetih letih le dvakrat zgodilo, da po koncu sezone niso zamenjali glavnega trenerja.
Tekmovalci plačujejo treninge iz lastnega žepa
Nekateri strokovnjaki pravijo, da glavni problem ni v denarju in da bi se dalo dosegati boljše rezultate z obstoječimi sredstvi. Pogled na proračune sezon v zadnjih dveh olimpijskih ciklusih razkriva, da alpski del smučarske zveze ne razpolaga z veliko nižjimi sredstvi kot v časih največje gospodarske rasti. Razlika je predvsem, da se obstoječe vodstvo Smučarske zveze Slovenije trudi prekiniti čezmerno zapravljanje in obenem varčevati. To ji za zdaj na papirju uspeva v vseh panogah, razen alpskemu smučanju, ki bo, kot kaže, sezono znova zaključil z minusom.
Smučarska zveza Slovenije niti ne slovi kot vzoren delodajalec, saj so prekinitve pogodb s trimesečnim odpovednim rokom praksa zadnjih sezon, zato so se nekateri trenerji odločili za tožbe. Zdi se, da pogodbe s SZS podpisujejo zgolj tisti trenerji, ki si ne najdejo dela v tujini. Tam, na primer, delajo Urban Planinšek (Rusija), Jani Hladnik (Rusija) in Janez Slivnik (Avstrija), medtem ko sta se pred to sezono domov vrnila Klemen Bergant in Rasto Ažnoh. Največji davek plačujejo reprezentanti, ki so najmanj krivi. Vsak član reprezentance prispeva za treninge nekaj tisoč evrov iz lastnega žepa, medtem ko ima marsikdo v pisarni v Podutiku lepo plačo. Direktor zveze Jurij Žurej na primer prejme manj kot njegovi predhodniki, a še vedno 5000 evrov na mesec. Smučarji in smučarke so stisnjeni v kot. Nimajo nobenega razloga, da bi lahko zaupali stroki in finančnemu delu hiše, kajti talente podutiško močvirje že dolgo žre. Prisiljeni so razmišljati o alternativnih virih financiranja. Maruša Ferk na primer na svetovnem spletu prosi za donacije, reprezentanti in reprezentantke pa denar zbirajo tudi s prodajo koledarja, kar bi lahko postalo novo jabolko spora.
Prihodnost slovenskega alpskega smučanja ni svetla. Znotraj panoge vladata dva pola, ki se neprestano prepirata. Na vidiku ni imena, ki bi slovensko smučarijo povezal in začel graditi od začetka. Športni pokoj Tine Maze je pred vrati, po njem pa se bo alpskemu delu bržčas še kolcalo po proračunu letošnje sezone, ki bo kljub odpovedi treh sponzorjev segel skoraj do poldrugega milijona evrov.
