Nacionalni reformni program (NRP) 2014–2015, ki ga je vlada sprejela v torek in smo ga pridobili v uredništvu, po stari navadi obljublja Bruslju stvari, ki jih bo težko, če ne celo nemogoče uresničiti. Najprej fiskalni cilj, po katerem bi letos javnofinančni primanjkljaj znašal 3,2 odstotka BDP. Če upoštevamo, da je vlada zgolj v prvem letošnjem tromesečju ustvarila v proračunu že 665-milijonsko luknjo, je težko verjeti, da bo do konca leta zvozila z načrtovano eno milijardo evrov deficita.
Prav tako vprašljivo je znižanje mase plač v javnem sektorju za pet odstotkov, ki je predvideno za prihodnje leto, saj sindikati temu ostro nasprotujejo. Še toliko bolj so ogorčeni zato, ker je vlada ukrep potrdila še pred pogajanji s socialnimi partnerji.
Ob vseh varčevalnih ukrepih in napovedanem zmanjšanju števila zaposlenih v javnem sektorju bo težko doseči tudi povečanje števila delovno aktivnih oseb na 850.000. Trenutno je v Sloveniji delovno aktivnih le nekaj več kot 780.000 prebivalcev, napovedi o številu brezposelnih pa tudi za prihodnji dve leti ne vlivajo optimizma. Trenutna stopnja registrirane brezposelnosti, ki znaša 14,2 odstotka, že presega načrtovano brezposelnost v letošnjem letu (ta naj bi znašala 13,6 odstotka), s katero naj bi po NRP »dosegli dno«. O vladnih načrtih dvomijo tudi v gospodarstvu, kljub temu pa na GZS menijo, da bi bilo s ponovnim zagonom investicijskega cikla v energetiki in infrastrukturi ter s povečanjem izvoza in turizma mogoče odpreti 83.000 novih delovnih mest, a šele do konca leta 2020. Več kot 850.000 delovno aktivnih oseb smo v samostojni Sloveniji imeli le med majem 2007 in novembrom 2009. Vrhunec je bil tik pred začetkom gospodarske krize, oktobra 2008, ko jih je bilo 888.000.
Ob tem naj dodamo, da bo vlada veljavnost vseh sprejetih varčevalnih ukrepov iz Zujfa in zakona o izvrševanju proračuna podaljšala, dokler ne bo dosežen omenjeni cilj o številu delovno aktivnih oseb.
Vlada se je uštela pri skoraj vseh načrtih
Številne neuresničene obljube je vlada dala Bruslju tudi v lanskem nacionalnem reformnem programu. Poleg (začasno?) propadlega nepremičninskega davka, od katerega si je obetala 240 milijonov evrov (številka se je pozneje močno znižala), je že za lani napovedala tudi davek na brezalkoholne pijače in zdravstveno reformo; letos o njej ne govori več. Poleg tega je zapisala, da bo že lani sprejela izvedbeni zakon glede fiskalnega pravila in prenovljeni zakon o javnih financah (po novem NRP naj bi to storila letos). Do septembra lani naj bi vlada dokončala tudi strategijo upravljanja kapitalskih naložb; ta naj bi bila po novem sprejeta do konca julija.
Vlada se je uštela tudi pri načrtovanih sredstvih za dokapitalizacijo bank. V lanskem reformnem programu je namreč ocenila, da bo zanje namenila 1,3 milijarde evrov, kar pa se je pozneje povečalo za trikrat – na 3,9 milijarde evrov. Glede primanjkljaja so predvideli, da se bo ta zaradi dokapitalizacije povečal za 3,7 odstotka BDP, v resnici se je za kar 10,3 odstotka BDP. Dokapitalizacija bank je močno povečala tudi državni dolg, ki je ob koncu lanskega leta dosegel že 71,7 odstotka BDP in s tem bistveno presegel dovoljeno 60-odstotno mejo iz pakta stabilnosti.
Prevelika zadolženost in šibko upravljanje podjetij
Da se »malo hecamo«, je ugotovila tudi evropska komisija, ki je marca letos Slovenijo kot edino članico EU že drugič opozorila na presežna makroekonomska neravnovesja ter zahtevala odločnejše reforme in poseben nadzor. Komisija je ocenila, da so glavni viri tveganj v Sloveniji izgubljanje stroškovne konkurenčnosti, prevelika zadolženost podjetij, rast javnega dolga in šibko upravljanje podjetij. Sloveniji je komisija sicer priznala pomemben napredek pri sanaciji bank, znova pa terja privatizacijo, prestrukturiranje in zniževanje preostalih slabih terjatev prek novih instrumentov insolvenčne zakonodaje.
O reformah ni ne duha ne sluha
Zaradi tveganja, da Slovenija primanjkljaja ne bo obrzdala pravočasno, se je komisija v skladu z novimi pravili odločila za poostren nadzor v obliki posebnega priporočila za dodatno in hitrejše ukrepanje za odpravo prekomernega primanjkljaja. Naj spomnimo, da je EU lani Sloveniji dopustila dodatni dve leti časa, da spravi primanjkljaj pod tri odstotke BDP. Letos, kot priznava vlada v NRP, ji tega še ne bo uspelo doseči, za prihodnje leto pa naj bi se zaradi ugodnejših gospodarskih kazalcev in predvidene gospodarske rasti (letos v višini 0,5 in prihodnje leto 0,7 odstotka BDP) primanjkljaj znižal na 2,5 odstotka BDP. Zastavljeni cilj, piše v NRP, naj bi vlada med drugim dosegla z razdolževanjem podjetij, privatizacijo, odpravo administrativnih ovir, znižanjem mase plač in števila zaposlenih v javnem sektorju, ukinitvijo nepotrebnih organov, zmanjšanjem subvencij, zdravstveno racionalizacijo ter reformo občin.
O »ambicioznih strukturnih reformah«, ki jih od nas vsako leto znova zahteva Bruselj, ni ne duha ne sluha. Čeprav naj bi po oceni vlade lanski reformi pokojninskega sistema in delovne zakonodaje za zdaj zadoščali – pokojninska reforma naj bi zagotavljala vzdržnost sistema celo do leta 2020 –, pa je veliko vprašanje, ali je enakega mnenja tudi evropska komisija.
Komisija grozi s kaznijo
Nacionalni reformni program, ki naj bi upošteval priporočila Bruslja, mora vlada skupaj s programom stabilnosti, v katerem bodo navedeni konkretnejši ukrepi, poslati v Bruselj do konca aprila. Komisija bo dokumenta ocenila junija, konec junija ali v začetku julija pa svet tudi uradno sprejme priporočila za posamezne države. Če bo komisija presodila, da ukrepanje ni dovolj odločno, lahko sproži postopek za odpravo presežnih neravnovesij, pri čemer od države najprej zahteva predložitev načrta popravljalnih ukrepov (v ustreznem roku). Če tega oceni kot primernega, ga potrdi in določi časovnico nadzora, če ga oceni kot neprimernega, pa svet pozove državo članico naj v dveh mesecih predloži nov popravni načrt. Članice, ki niti drugič ne predložijo primernega načrta, so lahko kaznovane z letno globo v višini 0,1 odstotka BDP (torej v slovenskem primeru okoli 35 milijonov evrov).
Korektivni del pakta stabilnosti in rasti naj bi odslej bolj upošteval povezanost dolga in primanjkljaja, zlasti v državah, katerih javni dolg presega 60 odstotkov BDP. Postopek v zvezi s čezmernim primanjkljajem naj bi pospešili, sankcije državam članicam pa bi deloma postale samodejne, saj bi po novem v svetu morali s kvalificirano večino odločati le o zavrnitvi sankcij, ki jih predlaga komisija, in ne več o njihovi potrditvi.
