Lastnik ljubljanskega lokala v velikosti 50 kvadratnih metrov, v katerem lahko gosti ob hrani in pijači uživajo tudi ob poslušanju radijskih postaj in gledanju televizijskega programa, je na mizo pred dnevi položil tri položnice organizacij za kolektivno upravljanje avtorskih pravic.
Sazasu mora za celoletno uporabo glasbenih del, kar mu prinese določen popust, plačati okoli 350 evrov, zavodu za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF) slabih 17 evrov na mesec, Združenju avtorjev Slovenije (Zamp), ki varuje pravice avtorjev in del s področja književnosti, znanosti in publicistike in njihovih prevodov, pa okoli 30 evrov na pol leta. Ob tem seveda plačuje tudi položnici za kabelskega operaterja in RTV-prispevek (36 evrov). »Ker ne smem predvajati piratskih zgoščenk, sem avtorske pravice plačal tudi z albumi, ki sem jih nabavil prav za potrebe lokala,« je dodal lastnik lokala v središču Ljubljane, ki je zaradi neplačevanja omenjenih prispevkov že imel izkušnje s tožbami kolektivnih organizacij.
»Vsakdo ti nekaj vzame«
Nekaj kilometrov stran, na obrobju Ljubljane, smo prisluhnili podobni zgodbi. »Vsakdo ti nekaj vzame. Vsakič, ko plačujem vse te položnice, se primem za glavo. Ni mi jasno, kaj sploh plačujem. Vendar to storim, da ne bi imel dodatnih težav, saj me obiskujejo tudi nekakšni inšpektorji z izkaznicami. Do zdaj sem moral poravnati eno tožbo. Postopek se je zaključil izjemno hitro,« je bil ogorčen moški srednjih let, ki se z gostinstvom ukvarja 20 let, zdaj pa je lastnik restavracije, v kateri je okoli 50 sedišč. Ob tem je dodal, da v povprečju za Sazasovo položnico plačuje 25 evrov na mesec, za položnico IPF pa dobrih 36 evrov na mesec. Položnic zavoda Zamp ne prejema, za RTV-prispevek pa mora vsak mesec odšteti dobrih 17 evrov.
Podobnih zgodb je pri nas verjetno toliko, kolikor je frizerskih in kozmetičnih salonov, gostincev, trgovcev, bencinskih servisov, zdravstvenih ambulant... Marsikdo je zato prepričan, da bi že uvedba enotne položnice kolektivnih organizacij, kar so že storili ponekod po Evropi, prinesla določene koristi. Vendar ne samo avtorjem del in »njihovim« organizacijam, ki bi določene storitve prenesle na skupno administrativno službo, temveč tudi podjetnikom. »Enotna položnica bi znižala administrativne stroške gostincev, frizerjev in ostalih. Od bančnih do računovodskih stroškov. Vse skupaj bi bilo bolj pregledno, manj bi bilo obiskov kontrolorjev,« poudarja strokovna svetovalka v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije (OZS) Sabina Rupert.
Prihranili bi najmanj 2,7 milijona evrov
Kot je pokazala študija, ki jo je s sodelavci opravil predstojnik katedre za računovodstvo in revizijo na ljubljanski ekonomski fakulteti Marko Hočevar, bi uvedba enotne položnice znižala administrativne stroške kolektivnih organizacij, povečala skupno maso, ki se deli med avtorje pravic, in plačilno disciplino, hkrati pa bi bil tudi celoten sistem pobiranja nadomestil (sodni stroški, računovodstvo, nadzor, podatkovne baze...) bolj transparenten. Po izračunih iz študije bi lahko domače kolektivne organizacije z enotno položnico oziroma skupno administrativno službo prihranile najmanj 2,7 milijona evrov na leto, delilna masa za avtorje pa bi se povečala za 31 odstotkov. Trenutni stroški zbiranja nadomestil pri vseh organizacijah znašajo okoli 6,2 milijona evrov na leto. »Prihodki so se povišali, stroški skupnih aktivnosti pa so nižji, kot so bili, ko so bile te ločene,« na prednosti, ki jih prinaša enotna položnica oziroma sodelovanje med kolektivnimi organizacijami, opozarja tudi direktor ene izmed nizozemskih organizacij Markus Bos, ki ima izkušnje s skupnim uveljavljanjem avtorskih pravic v glasbi že od leta 2008.
Podobno razmišlja tudi Rupertova. Če bi se z enotno položnico znižali stroški poslovanja kolektivnih organizacij, bi se uredil tudi sistem tarif za nadomestila, ki jih plačujejo uporabniki. »S tako ureditvijo bi prisilili kolektivne organizacije, ki z določenimi nameni vzdržujejo kaotično stanje dveh ali treh tarif za isto nadomestilo, da uredijo razmere. Gostincem ali frizerjem se ne bi bilo treba več ukvarjati s spori na sodiščih in plačevanjem odvetnikov. Časa in živcev jim ne bi bilo več treba namenjati sporom, ampak bi se lahko povsem posvetili svojemu poslu,« je jasna strokovna svetovalka v OZS.
Četudi bi jim enotna položnica glede na prakse iz tujine olajšala poslovanje in prinesla več prihodkov, pa so kolektivne organizacije, vsaj glede na odzive njihovih predstavnikov na včerajšnji okrogli mizi Sindikalne konference glasbenikov Glosa in STA, do takšne ureditve zadržane. Hočevarja je sicer že ob pripravi študije presenetila nepripravljenost nekaterih organizacij na sodelovanje. Zato poudarja, da bi morali pobudo za uvedbo enotne položnice prevzeti imetniki pravic. V nasprotnem primeru pa zakonodajalec, je bilo še slišati na včerajšnji okrogli mizi.
