Antonijev rov je središče idrijskega turizma. V kraj privablja največ obiskovalcev in na račun njega si lahko v kraju roke pomane še kakšen gostinec ali turistični ponudnik. Mnogi sogovorniki so prepričani, da utrip Idrije brez njega ne bi bil pravi. »Glede na to, da imamo v Idriji rek Idrija je rudnik in rudnik je Idrija, bi lahko rekli, da bi Idrija brez Antonijevega rova izgubila pomemben del svoje identitete,« je prepričana Sanja Marija Pellis iz Centra za idrijsko dediščino, ki zadnje leto bdi nad idrijskim turizmom.
Skozi železna vrata, skozi prvi vhod v jamo, ki so ga rudarji naredili pred 500 leti, me sprejmeta organizator obiskov v Antonijevem rovu Davor Vodopija in nekdanji rudar, danes pa vodič Jože Pavšič, ki obiskovalce v jamo vodi vseh 20 let. Čeprav je že 11. leto v pokoju, se knapovščini ne more odreči. To je del njega. Ob zapiranju rudnika je delal v komerciali in ker je znal nekaj italijansko, so ga hitro potegnili med vodiče. »Prvi dan ob odprtju še nisem vodil, potem pa se je takoj začelo. Še danes se spomnim, da smo že v prvem mesecu v jamo popeljali 6000 obiskovalcev. Brez interneta in vse sodobne tehnologije je šel glas ljudstva o nas naokrog in še vedno sem prepričan, da vsa reklama ne šteje toliko kot dobro ustno priporočilo,« pravi. Obiskovalcem se še posebno prikupi zato, ker je človek od »foha«, ker zna zgodbe in podatke pripovedovati iz prve roke.
Sprva ogled dolg vsega 300 metrov
Ko si Pavšič obleče črno uniformo in na glavo povezne čelado, je pripravljen za v rov, ki se vije v najstarejšem delu idrijskega rudnika. Po 300 metrih me ustavi. »Vidite, do tukaj smo prvo leto vozili obiskovalce, pa smo zato ravno tako kdaj rabili debelo uro, toliko kot zdaj za celo pot,« se posmeje. Danes je pot dolga 1200 metrov, 117 lesenih stopnic obiskovalce vodi v globino, 116 kamnitih nazaj navzgor. Z obiskovalci se najgloblje spusti 96 metrov pod površje. Včasih se mu z njimi čas v jami ustavi in vprašanj ne zmanjka. Najbolj uživa, ko goste zanimajo tehnične podrobnosti. Takrat si da duška, po dvajsetih letih je prava enciklopedija: kdaj so v svetu dobili luč, kdaj v Idriji, kakšne so bile tehnike odkopa, kako so delovali prvi motorni vozički… Če česa ne ve, obiskovalcem to tudi odkrito prizna. Se pa nato zakoplje v arhiv rudnika ali mesta, vpraša kakšnega starega še živečega rudarja ali pa si tako malce bolj na sodoben način pomaga s stricem Googlom.
Zlomljen steber za popestritev
»Elektrika je vse spremenila,« pove vmes, »takrat je tišina odšla iz rudnika, prišel pa je prah. Rudarji so tedaj še bolj množično začeli zbolevati za silikozo. Malo v šali včasih povem, da v Idriji ni bilo težav s penzionisti, ker jih ni bilo,« se namuzne. Koliko danes obiskovalcem škodi en tak sprehod skozi jamo, med kapljicami živega srebra na steni? »Nič,« zamahne Pavšič z roko. »Čutite, kako vleče zrak, čutite prepih? Rudarje je ubijalo to, ker so bili tukaj zaprti brez ventilacije,« pojasni. Nato pokaže na podporni les, ki v jami nedotaknjen ostaja že 40 let. In na kakšen vmesen prelomljen steber. Kar malo fino se mu zdi opazovati obiskovalce, kako tu pohitijo mimo, ali pa kako jih zdrzne, ko se spomladi ob segrevanju zemlje od strani prikotali kakšen kamenček. »To je za popestritev,« se posmeje izpod brkov. In nadaljuje z vrsto bolj ali manj poznanih nemško-idrijskih izrazov. Šusmajstr, štempl, rigl, lauf, šine, marijatrošt. »V času Jugoslavije so se zelo trudili, da bi ta rudarski žargon poslovenili, v rudarski šoli so nam uvedli celo slovenščino, a to je bilo po vseh 500 letih nemogoče, pa tudi nesmiselno,« pravi. Danes v jami še vedno ostaja okoli 14.000 ton živega srebra. Zakaj so torej rudnik zaprli? Pavšič pojasni, da so bili za to krivi trije E-ji: »Ekonomija, ekologija in Evropska unija.«
Ker so 300 let rudarji v jamo hodili peš po lesenih lestvah, je tudi danes Pavšičeva tiha želja, da bi nekoč lahko globlje v jamo skozi jašek po 30 lestvah popeljal manjše skupine. »To bi bilo tisto pravo pristno doživetje jame in rudarstva, v temi, v ozkem rovu, peš...« pravi. Vidi se, da z dediščino rudarjenja živi in diha. Spremljal je stavko rudarjev v Hrastniku. Dotaknila se ga je, ker so bili rudarji izkoriščani, ker je denar prihajal, pa očitno ni šel v prave namene. Resnično pa ga je pretresla rudarska nesreča leta 2010 v Čilu, ko je v rudniku zasulo 33 rudarjev. Ko so jih po 69 dneh žive dvignili na površje, se je tudi njemu odvalil kamen od srca.
V Antonijevem rovu se je zvrstilo kar nekaj slavnih obiskovalcev, veliko veleposlanikov in kulturnikov, pop zvezdnikov pa rov ne zanima, pripomni Pavšič. Obiskali so jih Tone Pavček, Boris Kobal, vsaj trikrat Milan Kučan, sogovornik pa se je najbolj zapomnil nekdanjega ameriškega veleposlanika Johnnyja Younga in kralja neke azijske kraljevine, ki mu danes več ne ve imena. Protokol je bil tedaj izjemen in policija vsenaokrog. Da je skozi jamo popeljal poljskega veleposlanika, je izvedel šele, ko so stopili nazaj na svetlo. Med zadnjimi slavnimi osebami je rudnik obiskal bivši predsednik Danilo Türk. Tedaj so njegovi varnostniki in vodja protokola teden prej pregledali celoten rov, kje se je treba skloniti, kje se lahko spotakne... Pavšič se pošali, da si je od vedno želel, da bi imeli VIP-knjigo, kamor bi se vpisali slavni obiskovalci. »Pa ne zato, ker bi bili nekaj več ali da bi se mi s tem hvalili, ampak zato, ker sem slutil, da me bo nekdo nekoč po tem podatku vprašal,« se zasmeje.
Pavšič si želi, da bi obiskovalci iz jame odnesli tisto, po kar so prišli, in izvedeli, kar so želeli slišati in videti. Predvsem pa jim v tisti dobri uri želi položiti na srce, da bi znali ceniti delo rudarjev, predvsem pa tovarištvo in medsebojne odnose, na katere se danes zunaj na svetlobi vse bolj pozablja. »Ne rečem, da bi morali spoštovati star način življenja, stare vrednote sodelovanja in solidarnosti, kot so jih nekdaj poznali rudarji,« prikima. Ko prideva na svetlo, v knjigo zapiše, da sva se vrnila. »To je bolj pomembno kot zapisati, da sva v jamo šla,« se posmeje in že sprejme skupino italijanskih turistov, ki jih odpelje v jamo.