A lokalni prebivalci, v nasprotju z zadnjo večjo mednarodno vajo, ko se streljanje ni umirilo do poznih večernih ur, tokrat skorajda ne bi vedeli zanjo, če ne bi zvečer v lokalih srečevali ameriških vojakov. Urjenje, katerega nosilec je sicer poveljstvo ameriške kopenske vojske v Evropi, namreč poteka v računalniško podprtih simulacijskih sistemih, na terenu pa le skupno preverjanje znanja civilno-vojaških skupin ob odzivanju na večji potres.
Vaja tokrat ni bila moteča
Na vprašanje, ali tokratna vaja za lokalno prebivalstvo, ki se je že večkrat odločno zoperstavilo širitvi in intenziviranju vaj na Počku ter s tem večjemu obremenjevanju ljudi in okolja, namenoma ali zgolj po naključju ni moteča, nam je brigadir Miha Škerbinc, poveljnik 1. brigade Slovenske vojske, odgovoril, da gre zgolj za naključje. »Biti moteč ali nemoteč je v veliki meri stvar percepcije. Tudi to, da se številni uniformirani vojaki gibajo po Postojni vsak večer, je za nekoga lahko moteče. Za drugega je priložnost, da spozna druge kulture, za lokalno malo gospodarstvo pa, da kaj zasluži. Razumem, da je streljanje bolj moteče kot takšna vaja, a sem vseeno prepričan, da se odnos lokalnega prebivalstva do Slovenske vojske in njenih aktivnosti na tem območju počasi spreminja,« je ocenil Škerbinc. Med zadnjo in tokratno vajo se je sicer spremenilo tudi to, da je postojnska občina, katere prebivalci so, poleg pivških, zaradi vojaških aktivnosti najbolj na udaru, uresničila svoje napovedi in na ustavno sodišče vložila zahtevo za ustavno presojo državnega prostorskega načrta za vadišče.
Odhajajoči obrambni minister Roman Jakič, ki si je včeraj ogledal potek vaje v družbi predsednika države Boruta Pahorja in predsednice vlade Alenke Bratušek, tega ni ocenil kot neuspeh svojega mandata. »Legitimna pravica lokalnih prebivalcev je opozarjati na stvari, ki jih motijo, legitimna pravica ministrstva za obrambo in Slovenske vojske pa je zagovarjati, da Poček, ki je edino naše vadišče, ostane. Sicer bi morala naša vojska, če želimo, da ostane usposobljena, na vaje na Hrvaško, v Nemčijo ali na Madžarsko, kar je s finančnega vidika nesprejemljivo. Smo pa hoteli z novim državnim prostorskim načrtom vadišče urediti tako, da bi se natančno vedelo, kaj se tukaj sme in kaj ne, kar v preteklosti ni veljalo,« je bil neomajen Jakič. Prisotnost postojnskega in pivškega župana na včerajšnji predstavitvi pa po njegovem kaže, da je slika o slabem sodelovanju v javnosti sprevržena.
Odškodnine lastnikom zemljišč ostajajo pereče vprašanje
Pivški župan Robert Smrdelj to zavrača. »Moramo krepiti dobro sodelovanje, a žal vse ne poteka tako, kot bi moralo. Državni prostorski načrt ni bil usklajen z lokalnim okoljem, čeprav smo zelo konkretno povedali, kaj je treba dodelati, in se opredelili tudi glede trajanja samega poligona. Tudi če je bil državni prostorski načrt sprejet, od nove vlade pričakujemo več volje za dogovor, uskladitev in razrešitev odprtih dilem. Sicer lahko govorimo o pritisku izvrženega dejstva, kar ni dobro in kar bo s strani lokalnega okolja sprožalo še precejšen odpor,« je poudaril Smrdelj. Kot posebej pereče odprto vprašanje je izpostavil odškodnine lastnikom zemljišč v varnostnem območju, ki jim, kljub temu da je njihova lastninska pravica omejena, niso zagotovljene. »Zato bo v času vaj zelo verjetno prihajalo do tega, da bodo ljudje vseeno odhajali na območje vadišča, vojska pa ne bo imela nobenega pravnega okvira, da jih ustavi,« je še opozoril na nevaren eksperiment.
Do dejstva, da ne odhajajoča ne prejšnje vlade z lokalnim prebivalstvom niso dosegle dogovora, je bil v Postojni kritičen tudi poslanec Matej Tonin (NSi), ki se je z vojsko v prejšnjem mandatu ukvarjal kot član odborov za obrambo ter za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. »Tako je, če ni prave komunikacije in pravega dialoga. Vojska mora delati v sožitju z lokalno skupnostjo. Vojska je vendarle zaradi ljudi in ne obrnjeno.«