A za tiste, ki jim je voda zalila ne le kleti, garaže in kurilnice, temveč tudi bivalne prostore, se življenje še zlepa ne bo vrnilo v stare tirnice. »Šele zdaj, ko je voda odtekla, so se vsi prizadeti soočili z obsegom škode ter vsem delom in stroški, ki jih čakajo, zato so nekateri v še večji stiski kot prej. Tudi psihologinja, ki je bila pred dnevi v Planini, je opozorila, da je psihično najtežje takrat, ko je najhuje mimo, ko adrenalin popusti, ko se posredovanja končajo, ko vse službe končajo svoje delo in ljudje ostanejo sami v spopadanju s škodo. Zdaj opažam, da se dogaja natančno to,« pravi Mirjam Žnidaršič, predstavnica krajevne skupnosti Planina, ki že ves čas aktivno koordinira pomoč prizadetim.
Da so nekateri z živci že povsem na koncu, je jasno tudi, ko skušamo navezati pogovor. »Zadosti gorja sem že doživel. Pustite me pri miru. Dovolj imam novinarjev,« nas hitro odpravi domačin.
»To pride za človekom. Psihično si povsem uničen,« prizna Brigita Poljšak, ena od prebivalcev v najnižje ležeči ulici, kjer je voda v hišah segala do skoraj dveh metrov. »Ves čas sem se tolažila, da bi bilo lahko še huje in da hiša, pa čeprav smo vanjo vlagali 40 let, ni pogoj za srečo. Sreča je, da imam moža in otroke. Zdaj, ko vidim, kako resno je ta situacija načela moževo zdravje, pa sem skoraj na tleh,« odkrito pripoveduje. Voda jim je zalila hišo do medetaže, ob kritični napovedi, da bo narasla še za en meter, pa so v strahu izselili tudi celotno stanovanje v nadstropju, v katerega pa voda nato na srečo ni vdrla.
»Narava ima vedno prav«
Nekaj hiš naprej, pri Podkrajškovih, so po vsem stanovanju že razbili vse omete in odstranili tlake. Njihova družina je ena najbolj prizadetih, saj jim je voda povsem uničila pritlično stanovanje in zalila gospodarsko poslopje. A lastnik Mitja Podkrajšek skuša ostati trden. »Seveda ni lahko. Bolje je, da ne veste, kako je. A da bi jokali, to pa ne,« pripomni, potem ko srkne požirek piva. »Vode sem že sit,« se nasmehne. »Optimist?« »Bolj realist kot optimist. Treba je pač sprejeti dejstvo, da ima narava vedno prav.« Z družino že več kot mesec dni, odkar so morali zapustiti poplavljen dom, stanuje v postojnskem dijaškem domu, kjer jim je nastanitev in prehrano priskrbela občina Postojna, zdaj pa so jim obljubili začasno namestitev v enem od vojaških stanovanj. Na pomoč so mu priskočili prijatelji in kolegi. »Razbijanje je še šlo, zdaj ko bo treba vse na novo narediti, pa bo druga pesem. Če bi dali nekomu narediti na ključ, bi stalo več deset tisoč evrov. Čim več bomo zato skušali narediti sami. Vsaka pomoč je dobrodošla in smo zanjo zelo hvaležni.« Na vprašanje, kako se bodo prilagodili za primer, če se poplave ponovijo, odgovarja, da bodo, če drugega ne, kuhinjo naredili zidano, uničena lesena okna pa zamenjali z aluminijastimi.
Razvlaževalniki ostajajo v škatlah
Koliko stroškov bodo imeli s sanacijo in kako bodo zmogli, si ne upa niti pomisliti Pavel Brenčič. »Sin bo prispeval po svojih skromnih močeh. Midva z ženo oba skupaj ne dobiva niti 1000 evrov pokojnine,« prizna. »Rešuje nas, ker imava svojo njivo in si marsikaj pridelava sama. Zdaj pa že ves mesec vsak dan jeva regrat,« doda njegova žena Ivanka. Voda je zalila stanovanje v pritličju, ki ga uporablja sin. »Izpolnili smo že kup različnih obrazcev za pomoč, vendar kaj dosti ne pričakujemo,« pove Brenčič.
Žnidaršičeva pravi, da po poplavah v Planini nikakor niso ostali pozabljeni. Res pa je, da doslej zbrana pomoč humanitarnih organizacij, donatorjev, občine in centra za socialno delo ne bo zadostovala za sanacijo vse škode, ki je zlasti v hišah, kjer je poplavilo bivalne prostore, zelo velika. »Od lions klubov po Sloveniji smo v uporabo prejeli 51 razvlaževalnikov, a so jih ljudje prevzeli manj kot polovico. Bojijo se, da bi se njihova uporaba preveč poznala na računih za električno energijo,« razlaga Žnidaršičeva. Občina financira tudi nakup razkužil in sredstev proti plesni, priskrbela je kontejnerje za odpadke in skrbi za njihov odvoz. Prav tako je v uporabo pri sanaciji ponudila pesek iz protipoplavnih vreč. Iz proračunske rezerve pa je za pomoč prizadetim na račun krajevne skupnosti Planina nakazala 15.000 evrov. »Trenutno se dogovarjamo, po kakšnem ključu razdeliti pomoč, da bo kar najbolj pošteno,« pove Žnidaršičeva.
Da je prav določitev kriterijev, po katerih bodo razdelili finančno pomoč, zelo nehvaležno delo, se strinja tudi Patricija Može, direktorica Centra za socialno delo Postojna. Z vsemi družinami so navezali stik, jih obiskali, opremili z obrazci za uveljavljanje pomoči in jim po potrebi ponudili tudi psihosocialno pomoč, pogovor in usmerjanje. »Več je primerov, ko je družina že tako socialno ogrožena, zdaj pa se je njena stiska le še poglobila,« pravi Možetova. Do izredne socialne pomoči bodo po njenih besedah upravičene vse prizadete družine, znesek pa bo odvisen od stopnje škode, ki so jo utrpeli, in siceršnje socialne ogroženosti ter bo za člana znašal največ 780 evrov.
Na povračilo zavarovalnice pa lahko računajo le trije izmed 33 lastnikov, med njimi Zvone Šemerl, ki mu je voda vdrla v bivalne prostore v pritličju. Zavarovalnica naj bi mu glede na znesek, do katerega je imel zavarovano, izplačala 5000 evrov. »Na možnost poplave sem že vse od takrat, ko sem se preselil v Planino, računal, zato sem tudi sklenil zavarovanje. Sorodniki, ki so prej živeli v tej hiši, so mi pripovedovali o visokih vodah,« nam je dejal Šemerl. »Zato da sploh živiš tukaj, se moraš sprijazniti z vodo. Verjetno pa se zlasti nekateri novi prebivalci, ki so kupili starejše hiše, teh nevarnosti niso zavedali. Če bi prodajalci kupcem povedali, da kupujejo hišo, ki jo lahko voda poplavi do prvega nadstropja, bi bila cena verjetno nič evrov.«
