»Dejavnost so po dvajsetih letih prenesli na 30 kilometrov oddaljen zavod v Vipavi. Duševno in telesno prizadeti otroci na oddelku invalidne mladine so fizično ostali na isti lokaciji, medtem ko so se specialni pedagogi zaposlili na zavodu Cirius, delo pa opravljajo na stari lokaciji na Stari Gori,« je ogorčena Marjeta Šibav, podpredsednica Društva za pomoč osebam s posebnimi potrebami, ki poudarja, da bi morala ta dejavnost še naprej ostati pod šempetrsko bolnišnico. S tem se strinja tudi novogoriški župan Matej Arčon, ki dodaja, da največjo odgovornost pri tem nosi direktor šempetrske bolnišnice, ki je iz transparentnega delovanja izločil starše invalidnih otrok. Skrajno rešitev župan (in tudi preostali) vidi v povezavi s šolskim zavodom Kozara v Novi Gorici, ki je bil zgrajen za šolanje otrok s posebnimi potrebami.
Zaradi nastalega položaja bodo nekateri člani sveta zavoda prek sveta občin zahtevali revizijo poslovanja šempetrske bolnišnice od leta 2005 dalje. Sumijo namreč, da so se sredstva, ki so bila namenjena za obnovo paviljonov – ti so z izjemo enega dotrajani in imajo predelne stene iz azbesta – prelivala za druge namene. Pri tem pa opozarjajo, da se vodstvo šempetrske bolnišnice mačehovsko vede do društva in njihovih pozivov k pogovoru. Od direktorja med drugim zahtevajo vključitev strokovnega kadra specialnih pedagogov v razvojno ambulanto in dnevno varstvo, skrb za ohranitev vseh 34 postelj in vseh sedanjih pacientov, saj gre za edinstven tovrstni oddelek v slovenskem prostoru. »Bolnišnica v Šempetru pri Gorici se vse preveč ukvarja sama s seboj in s tem izgublja akreditacijo uspešne bolnišnice, ki je še kako potrebna v tem delu Slovenije in ob prostem pretoku pacientov na območju z Italijo. Bolnišnica mora postati regijska ustanova in ne prostor za ležanje in hiranje. Zaradi nesposobnega vodstva smo že izgubili oddelek za transfuzijo, borimo se za nevrologijo, hočejo ukiniti mikrobiologijo, nič se ne premakne z urgentnim centrom,« sta dodala člana sveta bolnišnice Tadej Munih in Miran Muellner.
