Mrzla voda, trda ležišča, dobra volja
Sedmi dan delovne brigade so brigadirji in brigadirke zadovoljni. Delo poteka po načrtu. Čeprav so jim minuli večer krajani Čepovana pripravili pogostitev in so se ob mizah, klepetu, harmoniki in kitari zadržali pozno v noč, so bili pokonci že ob sedmih zjutraj. Dežurne brigadirke še nekoliko prej, saj so morale skuhati kavo in čaj ter pripraviti vse za zajtrk. »Naše pravilo je, da lahko zvečer žuraš, dokler zmoreš, a zjutraj moraš vstati. Če tega nisi sposoben, greš lahko samo še domov,« pojasni Patrik. Na nekdanje delovne brigade po bivši Jugoslaviji jih spominjata tudi mrzla voda iz tušev in trda ležišča v šotorih. Tudi zato, pravi Patrik, moraš zvečer nekaj spiti, da lepše spiš.
Matija iz Velenja je študent strojništva. V delovno brigado je prišel, ker bi rad nekaj dobrega naredil. »Takšne brigade so odlična stvar, da se pomaga območjem v Sloveniji, ki so potrebna pomoči. Obenem je to dobra priložnost za druženje in pridobivanje novih izkušenj. Nimaš priložnosti vsak dan delati podpornega zidu, ko pa prideš sem, se lahko naučiš. Naučiš se delati z orodjem in stvari, ki jih sicer verjetno nikoli ne bi,« pravi Matija. Patrik mu prikima, da je to odlična priložnost za učenje, Mariborčan Primož, študent elektrotehnike, pa pripomni, da ni boljše sprostitve pred novim študijskim letom, kot je fizično delo. »Odklop, beg od civilizacije, izklopil sem telefon in ga pospravil,« prikima. »Pa še nekaj je tukaj fejst pomembnega,« vskoči Patrik, »tukaj nič ne zapraviš.«
Brigadi so se priključili tudi domačini
Domačini so z njimi zelo zadovoljni. »Cenijo našo pomoč,« je vesel Matija. Čepovanec Tomaž Šavle je oskrbnik mladinskega doma v Čepovanu in kadar le ima v teh dneh čas, pride pomagat tudi študentom pri delu. »Super se mi zdi, da so nam prišli pomagat po tem žledu, ko nam je vse polomilo. Fajn fantje in dekleta,« jih pohvali, medtem ko vse naokoli brnijo motorne žage – domačinov, ki spravljajo les, in študentov, ki jim pri tem pomagajo. »Stanje se ne bo nikoli povrnilo v normalne razmere, preveč je polomljenega drevja, nekatera zemljišča so težko dostopna,« Šavle pokaže po pobočju hriba nad Čepovanom, kjer drevesa še vedno kot zobotrebci štrlijo iz zemlje ali pa razmetana ležijo po tleh. Tudi lesa ni več enostavno prodati, cene so padle. So pa Čepovanci in Lokovčani pol leta po uničujočem žledolomu že vsi na elektriki »po žicah«. Agregati so utihnili, mešanica bencina in olja poganja le še motorne žage.
