Župani severnoprimorskih občin so po padcu doslej edinega skupnega regijskega projekta, gradnje regijskega centra za ravnanje z odpadki, bolj ali manj vsi enako pametni in zgovorni. V slogu, naj bo to draga šola, da se velikih regijskih projektov ne gre lotevati tik pred koncem rokov, ko je zanje še mogoče uloviti evropski denar. Pa da bi bilo treba ravnati bolj složno, odzivno, hitro. Ali jim bo šlo odslej bolje, se bo izkazalo že hitro. Dober popravni izpit imajo pred vrati, saj morajo izbrati koncesionarja, ki jim bo poslej odvažal odpadke najmanj čez pol Slovenije ali še dlje. Če bi se jim uspelo povezati, bi si lahko s skupnim nastopom, močjo in tonami odpadkov izpogajali nižjo ceno odvoza smeti.
Obeti so kilavi. Medtem ko ima župan Tolmina Uroš Brežan med župani še nekaj somišljenikov, da je ta pot edina prava in smiselna, župan Bovca Siniša Germovšek pravi, da bo pred občinskim svetom težko zagovarjal, da bodo »po projektu, ki je bil neresen, resno šli vsi skupaj naprej«. Župan Ajdovščine Marjan Poljšak je včeraj vse sklepe sveta regije glede preteklosti in prihodnosti že zavrnil. »Prej moramo razčistiti finančne obveznosti, ki jih občine še nosimo iz tega projekta. Ajdovci dodatnega denarja v to ne mislimo vlagati. Če je kdo delal napake, jih je delal nekdo drug,« pravi Poljšak. Idrijski župan Bojan Sever pa je pogodbo za odvoz odpadkov že podpisal z novo nastajajočim ljubljanskim regijskim odlagališčem.
Avtorji smetarske tragikomedije
Teh nekaj citatov hitro pove, da je del krivde za propad projekta regijskega odlagališča tudi v regiji sami. Propad mogoče še najbolje opisujejo besede »smetarska tragikomedija« novogoriškega župana Mateja Arčona. Sam je tukaj najbolj ciljal na državo, a avtorjev te tragikomedije v nadaljevanjih je več. Zadnji v nizu in verjetno najmanj krivi so okoliški prebivalci, ki so se pritožili na okoljevarstveno soglasje, s to piko na i pa projekt ustavili. A zgolj dve letnici dajeta hitro vedeti, da se investitorjem z njimi ni zdelo smiselno predolgo ukvarjati. Prva pisma o nameri in pogodbe o vzpostavitvi medobčinskega sistema ravnanja z odpadki so se podpisovala že leta 2000, vseskozi se je vedelo, da bo odlagališče v Stari Gori, a tamkajšnjim krajanom so pristojni okvirne ideje prvič predstavili šele deset let kasneje ob razgrnitvi predloga občinskega prostorskega načrta. Bolj podrobno pa celo dvanajst let pozneje na javnem zboru. Medtem jim je novogoriška občina ukinila še odškodnino zaradi vplivov odlagališča na okolje. Jeze se je nabralo dovolj, časa za reševanje sporov, ki so jih v imenu posameznikov vlagale odvetniške pisarne, pa zmanjkalo. Zainteresirani, da gradnje tam ne bi bilo, so namreč izkoristili vse zakonsko dovoljene postopke in roke za pritožbe. Mogoče bi sodišča vse njihove tožbe celo zavrnila, a v tako kratkem času pač ne.
Med avtorji tragikomedije so tudi vsi tisti (vodje, župani), ki so se prepozno zavedeli, da je treba aktivnosti pospešiti kar se da hitro. Edini doslej v celoti zgrajen regijski center odpadkov na Koroškem (ki pa še ne obratuje polno) je bil zgrajen, še preden so se v Novi Gorici zares lotili dela. Zmanjkalo jim je tudi malo okretnosti in prilagodljivosti, da bi z dimenzijami odlagališča bolj sledili evropskim smernicam, ki predvidevajo, da leta 2020 sploh ne bomo več odlagali nobenih smeti, temveč jih le še sortirali za ponovno uporabo.
In še avtor, na katerega je najlažje zvaliti odgovornost in ki je bržkone nekaj tudi nosi: država. Vsa leta je projektu dajala ustno podporo, ko se je začelo zaostrovati z evropskim denarjem (in seveda kazati, da je novogoriški projekt najbolj zamujal s pripravo), se je začela izvijati. V Novi Gorici ji očitajo, da nikoli ni imela jasne strategije glede potrebnega števila regijskih centrov in njihove porazdelitve po Sloveniji. Res je po vseh letih priprav in sestankov težko razumeti, zakaj je država šele tik pred zdajci povedala, da je RCERO Ljubljana strateški projekt, dovolj velik za pol Slovenije, in mu lahko z blagoslovom evropskih birokratov podaljšajo črpanje sredstev iz finančne perspektive 2007–2013, Novi Gorici ne, Ptuju pa mogoče spet da. Torej so vedeli, koliko in kaj potrebujemo, a so se bali na glas in pravočasno povedati?
Nasvet: usmerite se v aktivno ločevanje odpadkov
Dražjih položnic za odvoz smeti po domovih na Goriškem še ni, bodo pa, saj novogoriška komunala smeti odvaža na Ptuj in sedaj sama sebi ustvarja izgubo. Zato je jasno, da bo v kratkem do povišanja cen prišlo. Vsekakor je takšen izid neprijazen denarnicam in okolju, saj bodo smetarski tovornjaki na avtocestah pustili tudi nekaj ogljičnega odtisa. Župani na severnem Primorskem zato še vedno niso povsem izključili možnosti, da bi odlagališče odpadkov vendarle nekoč zgradili sami ali z drugo pomočjo.
Jim je pa čistega vina včeraj bržkone nalil idrijski župan. Sam je od projekta odstopil že pred dvema letoma. »Ker sem vedel, da ne bo šlo, da je nerentabilno. Da se ne bo izšlo, so vedeli tudi na ministrstvu. Že pred štirimi leti se je vedelo, da po letu 2020 odlaganja odpadkov ne bo več. To sem vam poskušal dopovedati že tedaj, a me niste poslušali, saj so bili v ozadju politični pritiski,« jim je dejal Sever. Sedaj jim bolj kot to, da poskušajo za vsako ceno graditi odlagališče sami, svetuje, naj napore usmerijo v čim boljše ločeno zbiranje odpadkov in si tako znižajo ceno odvoza. To jim je v Idriji, ko so bili ob zaprtju dveh njihovih odlagališč postavljeni pred dejstvo odvoza, tudi hitro uspelo in povišanj na položnicah iz tega naslova ni. Na srce jim polaga, naj razmišljajo o skupnem zbirnem centru in iščejo rešitve, kako čim več odpadkov predelati. Kar je bržkone tudi edino smiselno.
