Pobrali so sleherni klas
»Pšenica je kruh. Če ni pšenice, ni kruha. Če pa ni kruha, je lakota,« jo dopolni Ivana Pungerčar. In se skloni ter pobere klas. »Ko je bila njiva požeta, so jo moški pograbili, otroci in ženske pa smo pobrali vsak klas posebej. Ni govora, da bi kakšen ostal na tleh. Sleherni je bil dragocen.« Kruha niso imeli nikoli v izobilju. »Košček črnega kruha smo otroci dobili za zajtrk, skupaj s črno kavo. Ob četrti uri popoldan nam je mama dala za malico drugega. Pri nas na Rakeku je vsak dan ob četrti uri peljal vlak. Otroci smo se zunaj igrali in ko smo zaslišali vlak, smo hitro hitro tekli domov, da smo dobili košček kruha. Smo rekli, da 'štirnik' malico pelje,« se spominja Ivana. »Veste, jaz pravim, da danes sploh ni tako hudo. Ko je hudo, kruha ne mečeš stran.«
Članice društva, ki klasje nosi tudi v svojem imenu, o žitu, moki in kruhu govorijo nadvse spoštljivo. Iz spoštovanja do tradicije in tudi iz nostalgije po časih, »ki so bili težki, skromni, a vendarle veseli, brez današnje napetosti in živčnosti«, so obudile žetev po starem. Prvič lani, ko so nastopile v nastajajočem dokumentarne filmu, letos pa so običaj predstavile tudi obiskovalcem. »Tako, kot se je to nazadnje počelo v šestdesetih letih. Potem so prišli stroji. Za to priložnost sem vsem sešila predpasnike iz blaga še iz tistega časa. Slučajno smo ga dobile od znanke, ki je nekoč delala v tekstilni tovarni Kora v Radečah,« pove Ivančičeva.
Na majhni njivi sredi žerovniških polj, ki jim jo je prijazno odstopila družina ene od članic, so minuli konec tedna ženske med prepevanjem ljudskih pesmi žele, moški vezali snope in jih skupaj zlagali v kope. »Tako so se sušili do mlatve. So pa v naših koncih poznali še en način sušenja. Snope so zložili v veliko kopico. To je bila prava umetnost. A na tej njivi je zanjo premalo žita,« razloži Marica Čuk, ko iz žepa predpasnika potegne stare fotografije. »Na tej imam 14 let. Otroci smo se zelo veselili žetve tudi zaradi dobre hrane, ki je bila tisti dan.« Šunka, vinski štrukeljci, flancati so bili v košarah skrbno pripravljeni za malico tudi tokrat.
Kupljena moka je osiromašena
»Vesela sem, da so imeli otroci priložnost to doživeti, čeprav imamo tudi v naši državi podobne etnološke festivale. Toda, kar je v teh krajih resnično posebno, je, da lahko vidimo ljudi, ki tudi danes na polju še vedno delajo z rokami, da vidimo običajno življenje, ki je tesno povezano z naravo,« navdušenja ni skrivala Irmien Vlassak iz Belgije. Z družino je Slovenijo prvič obiskala lani, ko so bili na Bledu, a je bilo za njihov okus preveč turistično. Letos so odkrili Notranjsko in na internetu našli odmaknjeno turistično kmetijo blizu Žerovnice. Avtentičnost, ki so jo iskali.
Tradicijo notranjskih krajev v društvu Klasje prek razstav, delavnic, predstavitev oživljajo in ohranjajo že skoraj dve desetletji. Danes društvo šteje okrog 100 članic, starih od 25 do 83 let. Starejše znanje prenašajo na mlade. Pred počitnicami so cerkniškim osnovnošolcem med drugim predstavile, kako se je predlo volno in tkalo laneno platno. Mlade učijo izdelave pletenih košar in drugih ročnih del. Pečejo župnike, kot na Notranjskem pravijo obrednemu prazničnemu kruhu, in druge domače dobrote, s katerimi razveseljujejo udeležence na različnih prireditvah.
Ivančičeva pove, da so nekdaj pri skoraj vsaki hiši na Notranjskem sejali pšenico, ječmen, rž, proso, ajdo in lan. »Danes marsikateri otrok še v življenju ni jedel ajdovih žgancev s kislim mlekom, ki so čudovita hrana, ali pa prosene kaše s suhimi češpljami. Za ajdov kruh pa pravijo, da je za črevesje kot krtača.« Zamesile ga bodo tudi iz črne moke, iz pravkar požete pšenice. »Že ko mesim domačo moko, pod prsti občutim razliko. Kupljena moka je osiromašena. Takšnega kruha je treba veliko pojesti, da se nasitiš. Tudi od tod debelost. Po črnem kruhu iz domače moke, ki ima v sebi veliko hranilnih snovi, pa si dolgo sit, čeprav ga manj poješ.«