Gradnja sončnih elektrarn je po novembru 2012, ko je država zanje znižala odkupne cene električne energije, do danes padla skorajda na ničlo. Po 1455 sončnih elektrarnah, priklopljenih v omrežje leta 2012, jih je bilo letos takšnih manj kot 40. Po podatkih Borzena, organizatorja trga z električno energijo, je bil lani padec števila novopriklopljenih sončnih elektrarn s podporo države 42-odstoten. Padec vseh na novo priklopljenih zmogljivosti v omrežje pa po podatkih Agencije za energijo kar 95-odstoten. V Združenju slovenske fotovoltaične industrije so prepričani, da je dejansko stanje še slabše. »Zaradi večmesečnega zamika vpisa sončne elektrarne v register so v lanskoletni kvoti priklopljenih elektrarn namreč zajete tudi elektrarne, ki so bile v omrežje dejansko priklopljene že v letu 2012,« pojasnjujejo.
Ob 2000 delovnih mest
To je močno prizadelo podjetja, ki so se ukvarjala s projektiranjem in montažo sončnih elektrarn. Največji slovenski proizvajalec in monter sončnih elektrarn Bisol se je preusmeril na tuje trge in elektrarne postavlja celo v Kazahstanu. Eno izmed fotovoltaičnih podjetij v Posočju pa je propadlo v prvem mesecu po uveljavitvi nove sheme, saj so se jim vsi zastavljeni projekti in njihove finančne konstrukcije čez noč sesule. Solastnik podjetja Tomaž Ozebek pojasnjuje, da je tedaj delo izgubilo deset visoko izobraženih inženirjev. »Vedeli smo, da se bodo z letom 2013 odkupne cene znižale, na to smo se pripravljali in tudi obvestili naše stranke. A ko je država cene znižala prej, dobesedno čez noč, in več od sprva napovedanih, je to najbolj udarilo vlagatelje, za katere smo že gradili elektrarne. To so bili domačini iz naših krajev, zato smo, da bi bile njihove naložbe še upravičene, znižali naše cene, jim zaračunali zgolj material, montirali zastonj. Na dolgi rok pa to ne gre,« pojasnjuje sogovornik. Meni, da je krivda za propad na strani njih samih in države. »Sami smo stavili samo na enega konja, država pa je ta predobičkonosni sistem predolgo ohranjala. Če bi ga pravočasno začela urejati, bi večina teh podjetij še danes živela in normalno delala naprej,« je prepričan.
V Združenju slovenske fotovoltaične industrije ocenjujejo, da je bilo zaradi tega v enem letu izgubljenih 2000 delovnih mest, več kot razpolovilo se je tudi njihovo članstvo. »Podjetja, ki svoje dejavnosti niso prenesla na sorodna področja ali ne delujejo na tujih fotovoltaičnih trgih, ne obstajajo več,« dodajajo. Kratko so potegnili tudi vlagatelji, ki so tedaj že gradili elektrarne. Kar nekaj tistih, ki so imeli ob uvedbi nižjih cen naložbe že v teku, se je odločilo za skupno tožbo proti državi. Do epiloga bo pot še dolga.
Dohajanje okoljskih ciljev ogroženo?
Nekateri se bojijo, da bo upad gradnje sončnih elektrarn ogrozil tudi zavezo, po kateri je Slovenija dolžna do leta 2020 najmanj četrtino potrebne energije pridobiti iz obnovljivih virov. Zdaj sončne elektrarne letno proizvedejo okrog 262 gigavatnih ur (GWh) električne energije ali dva odstotka od 13.000 GWh, kolikor smo jih v Sloveniji porabili lani. Manevrskega prostora je po mnenju stroke še veliko; nikakršnih zadržkov ni, da ne bi delež električne energije iz sončnih elektrarn znašal 10 in več odstotkov. Okoljski cilji so za zdaj ulovljivi, se pa v Združenju slovenske fotovoltaične industrije bojijo, da se bo država v zadnjem letu pred rokom za izpolnitev zaveze odločila za ad hoc podporno shemo, ki bo pisana na kožo velikim vlagateljem. »Žal pa takšni veliki vlagatelji, ki lahko v zelo kratkem obdobju zgradijo večje kapacitete sončnih elektrarn, praviloma prihajajo iz tujine in s sabo pripeljejo vso potrebno opremo, vključno z delovno silo. Na ta način lahko država sicer hitro izpolni cilje iz zaveze in ima zelo malo problemov z vlagatelji, vendar je takšen način sterilen do našega bruto družbenega proizvoda in zaposlovanja in kakršnega koli pozitivnega ekonomskega učinka na družbo, saj v tem primeru subvencije dobesedno nakazujemo v tujino,« opozarjajo v združenju.
Če zaveze ne bi dosegli, Slovenijo čaka tudi kazen. Na ministrstvu za infrastrukturo in prostor pojasnjujejo, da bi bila slednja verjetno odvisna od tega, za koliko bi zgrešili cilj, koliko bi to odstopalo glede na druge članice Evropske unije in ali je država naredila, kar je bilo možno racionalno od nje pričakovati v omenjenem času, najbrž tudi glede na gospodarske razmere. A glede na njihov odgovor niso zaskrbljeni, da ciljev ne bi dosegli.
Ministrstvo: ni panike!
»Trenutno smo še nad vmesnim ciljem za leto 2013, ko smo dosegli že 20,2 odstotka obnovljivih virov energije v končni porabi vse energije,« odgovarjajo in pojasnjujejo, da so bili cilji glede deleža iz fotovoltaične energije preseženi že pred koncem leta 2012. Bo torej država gradnjo sončnih elektrarn sploh še podpirala in kakšno mesto imajo sončne elektrarne v novem energetskem zakonu in energetskem konceptu Slovenije? Z ministrstva so odgovorili, da bo za vse tehnologije pridobivanja energije iz obnovljivih virov še naprej omogočeno vstopanje v podporno shemo, bodo pa razmišljali, kateri ukrepi so še možni, da bi spodbudili gradnjo proizvodnih naprav tudi s področja drugih tehnologij za izrabo še drugih obnovljivih virov. Država tukaj po naših informacijah predvsem računa na biomaso.
Prihodnost: gradnja za lastne potrebe
Z znižanjem podpor se je končalo tudi obdobje, ko je različne vlagatelje, največkrat podjetja, bolj kot zelena energija zanimal dobiček. Prav tako pa je Franko Nemac, direktor zasebne Agencije za prestrukturiranje energetike, prepričan, da napredka in gradenj sončnih elektrarn tako v svetu kot v Sloveniji ni konec, spremenila se bo le strategija. Sončne elektrarne po njegovem mnenju ne bodo več splošen trend, temveč bolj usmerjene k lastni oskrbi z energijo, vlagatelj pa bo postal tudi aktivnejši v tej vlogi in ne zgolj pobiralec zaslužkov. Gradnja za individualne potrebe se namreč v posameznih primerih po mnenju Nemaca že splača tudi brez državnih subvencij in podpornih shem. »Ekonomsko upravičenost je potrebno posebej preračunati za vsak primer posebej in glede na potrebe posameznika, vendar se gradnja za lastne potrebe že izplača. Trenutna tržna cena ene kilovatne ure energije je pet centov. Ko prištejemo poleg še omrežnino in druge dajatve, se znesek, ki ga mora posamezno gospodinjstvo plačati za elektriko, povzpne na povprečnih 12 centov za kilovatno uro energije, lahko pa celo do 20 centov. Če si energijo proizvajamo sami, nam ti stroški v veliki meri odpadejo in tukaj se nam vložek v sončno elektrarno povrne tudi brez državnih subvencij,« pojasnjuje Nemac.
