Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije (ZPSPS) želi novo tovarno za proizvodnjo sladkorja zgraditi na ruševinah stare, torej v Ormožu, a se zapleta, saj stara tovarna po mnenju Bruslja nima toliko ruševin, kot bi jih v skladu s programom njene razgradnje morala imeti. Evropska komisija je zaradi domnevnih nepravilnosti pri likvidaciji Tovarne sladkorja Ormož (TSO) Sloveniji že pred časom napovedala 8,7 milijona evrov kazni, ali, kdaj in koliko je bo treba v resnici plačati, pa še vedno ni znano.
Zatajil je nadzor
Leta 2006, po sprejetju evropske sladkorne reforme, se je lastnik TSO, nizozemski živilski koncern Consum, odločil za zaprtje tovarne, ker proizvodnja v Ormožu naj ne bi bila več dovolj donosna. Bruselj mu je – kot lastnikom še 82 drugih tovarn po Evropi – za razgradnjo TSO, to je za odstranitev vsega, kar je bilo povezano s proizvodnjo sladkorja, namenil bogato denarno nagrado. 34,8 milijona evrov je dobil samo Consum, 900.000 evrov rafinerija in 27,4 milijona kmetje, ker niso več mogli pridelovati sladkorne pese in kot nadomestilo za posebno mehanizacijo, ki so si jo v preteklosti kupili posebej za pridelavo te kraljice poljščin. Razgradnja TSO bi se z vsemi podaljški vred morala končati pred dvema letoma, a še vedno traja – tokrat na sodišču in pred bruseljskimi spravnimi organi.
Ker se je lastnik odločil za popolno razgradnjo TSO, je dobil iz Bruslja več denarja, kot bi ga iztržil z delno razgradnjo. Zato bi moral po mnenju evropske inšpekcije v Ormožu porušiti tudi silosa za sladkor. To je sprva sicer načrtoval, a si je kasneje – s soglasjem kmetijskega ministrstva – premislil in ju obdržal oziroma enega od njiju celo prodal in tako zanj dobil dvojno plačilo. In če bo Bruselj uresničil grožnjo z visoko denarno kaznijo, jo bomo najverjetneje morali plačati vsi mi, saj je v tem projektu zatajil državni nadzor.
Vlada: Z likvidacijo TSO nimamo nič
Pobudniki oživitve pridelave sladkorne pese in proizvodnje sladkorja v Sloveniji nestrpno čakajo na razplet te mučne zgodbe, saj bi radi novo tovarno postavili na pogorišču stare. Vladimir Hunjadi, tajnik ZPSPS, pravi, da jim je nizozemski Consum zemljišče, veliko približno dva hektarja, pripravljen prodati (ponujena informativna cena je okoli 5,4 milijona evrov), vendar šele, ko bo postopek likvidacije TSO končan, končan pa bo takrat, ko se bosta Bruselj in Ljubljana sporazumela o morebitni denarni kazni. Državnega svetnika dr. Janvita Goloba je zanimalo, kdaj se bo to zgodilo, zato je o tem pisno povprašal vlado. In kakšen odgovor je dobil? Da postopek likvidacije TSO ni v pristojnosti države, ampak lastnika. Toda ne pozabimo, zeleno luč za zaprtje TSO je leta 2006 dala vlada (Janševa) s kmetijsko ministrico Marijo Lukačič na čelu. Odrekla se je tudi kvoti za proizvodnjo sladkorja, ki jo je imela Slovenija. Vlada oziroma njeni ministrstvi za kmetijstvo in finance pa bi morali v nadaljevanju poskrbeti za pregledno porabo bruseljskega denarja. Mar država res nima nič z likvidacijo?!
EU je s sladkorno reformo brcnila v temo
Vladimir Hunjadi pravi, da v združenju pridelovalcev sladkorne pese počasi obupavajo in bodo verjetno opustili misel na gradnjo nove sladkorne tovarne v Ormožu, čeprav je študija pokazala, da bi bila naložba zaradi že zgrajene infrastrukture najbolj gospodarna (ocenjena je na okoli 163 milijonov evrov) prav na območju stare tovarne. Nadomestno lokacijo že iščejo, saj bi radi tovarno postavili (predvidoma s pomočjo tujega investitorja) čim prej. Z začetkom leta 2017 bo namreč Bruselj ukinil proizvodne kvote za sladkor, kar pomeni, da bi ga lahko v Sloveniji znova proizvajali, četudi je zapiranje TSO v celoti financirala EU. Ta je želela z rušenjem tovarn sladkorja znižati njegove odkupne cene in zmanjšati proizvodnjo, a je dosegla povsem nasprotni učinek: EU proizvede 20 odstotkov več sladkorja, kot ga je pred reformo, njegove cene so za tretjino višje, živilska podjetja iz držav, ki sladkorja same ne proizvajajo, pa ga zaradi sladkornih monopolistov občasno ne morejo kupiti niti po astronomskih cenah. Zato ne preseneča ugotovitev evropskega računskega sodišča, da je bila evropska reforma trga s sladkorjem polomija.
TSO je resnici na ljubo ugasnila tudi zato, ker je bil interes kmetov za pridelavo sladkorne pese preskromen. Da bi se proizvodnja sladkorja splačala, bi morala namreč pesa rasti na najmanj 8000 hektarjih površin, a jih je bilo precej manj (le okoli 5000). Bi bilo deset let kasneje kaj drugače? Hunjadi je o tem prepričan. »Takrat so bili drugačni časi. Pesa je bila po 32 evrov za tono, danes je na Nizozemskem po 68.« Utrip med kmeti bosta Združenje pridelovalcev sladkorne pese Slovenije in Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije izmerila z anketnim vprašalnikom, ki ga bodo kmetijski svetovalci med letošnjim izpolnjevanjem subvencijskih vlog razdelili kmetom. Izvedeti namreč želijo, koliko bi jih bilo pripravljenih obuditi pridelavo sladkorne pese, in če bi se izkazalo, da jih ne bo dovolj, bodo k sodelovanju pritegnili še hrvaške in madžarske kmete.
