»Podpisniki pisma od prodaje ali neprodaje nimamo koristi. Razprodaji nasprotujemo, ker vemo, da je za Slovenijo dolgoročno škodljiva,« so v pozivu predsedniku vlade, ministrom in poslancem navedli upokojeni profesor ljubljanske pravne fakultete Jože Mencinger in 117 drugih intelektualcev. Med podpisniki najdemo mnoga znana imena, med njimi Franceta Bučarja, Vita Turka, Ljuba Bavcona, Spomenko Hribar, Ivana Kristana, Matevža Krivica, Rudija Rizmana, Tineta Stanovnika, Nika Toša, Slavka Splichala, Renato Salecl, Franja Štiblarja...
Zaposleni na slabšem, dobiček pa drugam
V pozivu podpisniki poudarjajo, da je cena in s tem menjava pravična, če je prostovoljna in če tako kupec kot prodajalec menita, da je zanju koristna. »Pri zdajšnji razprodaji slovenskega premoženja ni tako. Ceno postavljajo posredniki, ki so povezani s kupci in ki imajo od prodaje koristi.« Ob tem posebej izpostavljajo, da večina prebivalstva prodajo zavrača in da tudi oblasti dvomijo o njeni koristnosti. Vseeno pa trdijo, da to morajo storiti, ker so tako obljubile evropskim oblastem in finančnim trgom.
Gospodarskih razlogov za razprodajo po mnenju Mencingerja in sopodpisnikov ni, saj z zadolžitvami pridobljena finančna sredstva zadoščajo za odplačevanje dolgov, prilivi v proračun so večji kot lani, presežek na tekočem računu ostaja enako velik. Prav tako kot nesmiselno ocenjujejo govorjenje o strateškem partnerstvu in strateških lastnikih.
Podpisnica peticije, sociologinja Milica Antić Gaber je prepričana, da bomo po razprodaji vsi na slabšem. Multinacionalke oziroma velike družbe, ki bodo kupile slovenska podjetja, po njenem mnenju ne spoštujejo nacionalnih zakonodaj in so zato še bolj izkoriščevalske do zaposlenih, kot so nacionalne družbe, ki jih imamo lahko ves čas pod drobnogledom. »Že sedaj lahko vidimo, kaj počnejo nekateri tuji trgovci pri nas z zaposlenimi,« izpostavlja Antić-Gabrova. Drugi problem razprodaje pa vidi v tem, da bo dobiček dobro stoječih družb odtekal drugam. »Če bodo prodane družbe slabo poslovale, bodo na slabšem zaposleni, če pa jim bo šlo dobro, to ne bo koristilo državi in državljanom,« je odločna.
Zdravilo je enostavno
Podjetje, ki ga prevzame multinacionalka, po navedbah podpisnikov poziva sicer najbrž res postane učinkovitejše, a družbeni učinki niso pozitivni. Nekaj besed v pismu namenjajo tudi navedbam zagovornikov privatizacije, da naj bi ta preprečila nedostojno vmešavanje politike v podjetja. »Državna podjetja, na primer Telekom, bomo prodali državnim podjetjem drugih držav. Zdravilo za preprečitev nespodobnega vmešavanja pa je enostavno: vladajoča stranka ali koalicija naj se preneha nedostojno vmešavati,« se glasi recept avtorjev poziva.
Prav nameravano prodajo Telekoma je kot enega od razlogov za podpis peticije včeraj izpostavil bivši rektor ljubljanske univerze Stane Pejovnik. Ocenjuje namreč, da nobena pametna država ne prodaja svoje infrastrukture. »Nobenega razloga ni, da bi prodajali podjetje, za katero je jasno, da bo uspešno in da bo delovalo v dobro državljanov. In ne samo v dobro, temveč tudi z dobičkom,« je prepričan Pejovnik.
Med podpisniki peticije je tudi Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete. »Glavni razlog, da sem zadevo podpisal, je, da si drugi tega najverjetneje sploh ne bodo upali storiti. Zlasti ne ekonomisti. To je rezultat nekega prevladujočega ideološkega diskurza, da je privatizacija z ekonomskega vidika nekaj, kar sodi k normalizaciji lastniške strukture v državi,« poudarja Kovač. Ob tem izpostavlja predvsem naslov peticije, ki omenja »razprodajo«. Način, kako ta privatizacija poteka, je po njegovih besedah namreč izrazito sporen, ob tem pa je kritičen predvsem do obeh osrednjih institucij te razprodaje, torej DUTB in SDH. »SDH je problematičen v svojih kompetencah, DUTB pa je prek drugih povezav, ki jih sami ne nadziramo, silovito vpeta v mednarodne tokove. Potem imate seveda posrednike na tej in oni strani. Privatizacijski proces zahteva zelo resno korporativno upravljanje, česar pa na slovenskem primeru ni zaznati,« opozarja Kovač.
Mencingerjeva peticija ni nekaj novega
Navedbe podpisnikov peticije pa nekaterih ekonomistov niso prepričale. Strokovnjak za mednarodno ekonomijo na ljubljanski ekonomski fakulteti Črt Kostevc se strinja zgolj s tem, da sedanji trenutek za prodajo državnih podjetij ni najprimernejši, a hkrati dodaja, da za podpisnike primernega trenutka verjetno ne bo nikoli. Ob tem tudi poudarja, da je dosedanja praksa pokazala, da je država praviloma mnogo slabši upravljalec kot privatna podjetja. Prav tako izpostavlja, da med podjetji, ki so na spisku za prodajo, glede na primerljiva podjetja v tujini ni takšnih, ki bi bila v dobrem položaju. »Tudi če je morda videti Telekom kot bela vrana med ostalimi štirinajstimi podjetji, bi natančna primerjava tudi pri njem najverjetneje pokazala, da ni optimalno upravljan,« pravi Kostevc.
Peticija, ki jo je napisal Mencinger, po mnenju ekonomista Igorja Mastena ni nekaj novega. »Sindikati so pozivali, naj se Mercator ne proda, bile so ideje, naj se oblikuje državno sponzoriran sklad, ki naj bi odkupoval podjetja,« našteva Masten, ki ima za podpisnike peticije tudi svoj predlog: odprejo naj denarnice, oblikujejo državni delniški sklad in začnejo sami odkupovati državno lastnino. »Mojo denarnico pa naj pustijo pri miru. In tukaj ne gre samo zame. Če se že nastopi s takšno pobudo, naj bo iskrena,« predlaga Masten.
Kot nam je včeraj dejal Mencinger, bo akcijo Preprečite razprodajo! sedaj v svoje roke prevzel tednik Mladina, ki naj bi poziv z že zbranimi podpisi predvidoma jutri poslal vsem poslancem in članom vlade, verjetno pa bo organiziral tudi odprto podpisovanje peticije.
