Domovi za starejše si že 12 let prizadevajo, da bi se statusno in organizacijsko preoblikovali, kar bi jim omogočilo bolj učinkovito in cenejše delovanje. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti po besedah sekretarja Tomaža Čebulja tudi zadnjo pobudo za statusne spremembe »resno preučujejo«, a tako je že več kot desetletje.
Okoli 60 javnih domov za starejše ima trenutno status javnega zavoda. Čeprav jih financirajo stanovalci (ali njihovi svojci oziroma lokalna skupnost) in zdravstvena blagajna, zanje veljajo ista pravila kot za javne zavode, ki denar prejemajo neposredno iz državnega proračuna. Tako morajo denimo zaradi varčevalnih ukrepov vlade zmanjševati število zaposlenih, čeprav proračunu s tem ne pomagajo, le njihovi stanovalci so na slabšem.
Glavno besedo ima država
Vsak dom posebej mora imeti danes vse službe, a kot pravi Boris Koprivnikar iz Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, bi mnogo prihranili, če bi nekatere dejavnosti združili, domovi pa bi se ukvarjali predvsem s stanovalci in bi lahko razvijali nove storitve. Združili bi lahko tudi finančne službe, računovodske, zavarovalne police, investicijski inženiring, energetiko, poenotili javno podobo... Kar zakonodaja omogoča, so domovi že racionalizirali: skupna naročila in informacijsko podporo. Zavedajo pa se, da na primer organizacije prehrane kljub prihrankom ne bi bilo smiselno združevati, saj je kuhinja vsakega doma ključnega pomena za njegovo identiteto.
Zaplete se pri odločanju. Pomembne odločitve o vsakem domu starejših posebej sprejema svet zavoda, v katerem ima večino država. Na ministrstvu se niti načelno niti v praksi ne strinjajo s pobudo skupnosti, da bi imeli več besede pri odločanju uporabniki. Čebulj pojasnjuje, da morajo biti sveti zavodov strokovno strukturirani, zato so za člane svetov zavodov pomembne predvsem strokovne reference in ustrezna znanja (in ne politična pripadnost, zagotavlja sekretar), česar pa uporabnikom večinoma primanjkuje. Po njegovih izkušnjah so »stanovalci v svetih manj aktivni, primanjkuje jim tudi strokovnih znanj, prav tako pa so odvisni od storitev in direktorja zavoda, tako da zastopstvo v svetih absolutno podpiramo, ne morejo pa prevzemati večje vloge pri odločanju o strokovnih in poslovnih odločitvah.«
Država naj nadzira, ne pa ovira
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije imajo svoje argumente. Danes vsaka sprememba v poslovanju za sabo potegne dolgotrajno iskanje soglasij, kar onemogoča njihovo prožnost. Država naj določa cenovni okvir za uporabnika, delovanje pa naj bo stvar notranje organizacije domov, ne omejitev s pravilniki in zakoni, je prepričan Koprivnikar.
Z njim se strinja tudi ekonomist dr. Aleksandar Kašeljević z ljubljanske ekonomske fakultete: »Domovi se na trgu borijo za svoje stanovalce, morajo se obnašati tržno, preoblikovanje pa bi jim to omogočilo.«
Bojazen, da bi država s tem izgubila nadzor nad to dejavnostjo, se mu ne zdi smiselna. »Še vedno bi kontrolirali kakovost storitev in regulirali cene ter preverjali dostopnost.« Ob tem pa opozarja še na prihranek države: z drugačnim statusom domov več kot 7400 zaposlenih ne bi več spadalo med javne uslužbence. pe
