V domnevnem spolnem nasilju na eni od ljubljanskih osnovnih šol (imen šole in vodilnih zaradi zaščite otrok ne objavljamo), kjer naj bi starejši učenec na šolskem stranišču spolno nadlegoval dva otroka iz prvega razreda, o čemer smo poročali nedavno, je še precej neznank, saj policija primer še preiskuje. Čeprav so starši učencev te šole razburjeni in vodstvu očitajo neustrezno ravnanje, ravnateljica pravi, da je delovala v skladu z navodili vseh vpletenih služb. Ta pa se, kot smo ugotovili, osredotočajo predvsem na (domnevne) žrtve in na storilce, ne pa na preostale učence in njihove starše.
Decembra lani naj bi po naših neuradnih informacijah 14-letni deček v dveh ločenih incidentih mlajša učenca zaprl v stranišče ter ju tam verbalno nadlegoval in otipaval. Vsaj v enem primeru naj bi se spravil na dečka iz prvega razreda. O dogodku so bili takoj obveščeni na policiji in centru za socialno delo. Starši, katerih otroci niso bili vpleteni v incident, pa so bili ogorčeni, saj so bili o tem (na neprimeren način) obveščeni šele več kot dva meseca po dogodku.
Prvošolcem so v podaljšanem bivanju, kot so povedali starši, razdelili fotokopije navodil, kako prepoznati in ravnati v primeru spolnih zlorab (drugim staršem so jih razdelili na roditeljskih sestankih). Ravnateljica pojasnjuje, da so bili z dogodkom najprej seznanjeni predstavniki sveta staršev šole, »takoj ko so ustrezne inštitucije izvedle začetne postopke«, pozneje še starši na roditeljskih sestankih, »kolikor jim to dopuščata kriminalistična preiskava in varovanje integritete in identitete vpletenih otrok«. Roditeljske sestanke prvih razredov so izvedli z zamikom, dodaja. A starši so potožili, da še vedno ne vedo, kaj se je zgodilo, prav tako so zaskrbljeni za varnost svojih otrok.
Obveščanje je prepuščeno šolam
Ravnateljica skrb staršev razume, a si ob tem želi, da bi imela natančnejša navodila, kaj staršem povedati in kdaj, da ne bi ogrožala preiskave. Od vpletenih inštitucij – policije in centra za socialno delo, ki sta se sicer odzvala takoj – je prejemala le navodila, česa vsega ne sme povedati staršem. »Ves čas so nas vodili, kako naj rešujemo zadevo. Kriminalisti so nam naročili, da moramo povečati nadzor, zaščito vseh otrok in preventivo. Poostrili smo dežurstvo, več smo se pogovarjali z učenci, zagotovili smo večjo varnost. Staršem bi sama najraje prihodnji dan, ko smo izvedeli za sum, vse povedala, a tega nisem smela. Iskala sem pomoč, da bi mi nekdo povedal, s kom smem govoriti in kaj mu smem pojasniti,« pravi ravnateljica.
Ko smo se o dogajanju v šoli in zmedi pri obveščanju staršev pogovarjali s policijo, ministrstvom, šolsko inšpekcijo in skupnostjo centrov za socialno delo, so nam zatrdili, da pravila delovanja obstajajo in da so zelo jasna. »Osnovna šola mora imeti vzgojni načrt, katerega namen ni samo preventivna dejavnost na tem področju, ampak tudi ukrepanje ob zaznavi nasilja. Poleg tega mora imeti tudi pravila šolskega reda, v katerih so natančneje opredeljene dolžnosti in odgovornosti učencev, načini zagotavljanja varnosti, vzgojno postopanje za kršitve šolskih pravil...« pravijo na šolski inšpekciji. A že tukaj se enotno delovanje šol zatakne. Kot pravijo na uradu za razvoj izobraževanja pri ministrstvu za izobraževanje, za vzgojni načrt obstajajo smernice, predlogi, vendar ga je vsaka šola oblikovala nekoliko po svoje.
Ni enotnih in popolnih navodil
A pri vzgojnem načrtu, ki se od šole do šole razlikuje, navodila za delovanje pri šolskem nasilju še niso izčrpana. Tako na ministrstvu za izobraževanje kot na skupnosti centrov za socialno delo so poudarili, da so leta 2009 skupaj s preostalimi resorji pripravili protokol za ravnanje v vzgojno-izobraževalnih zavodih v primeru nasilja v družini, lani decembra pa sta ministrstvi za izobraževanje in za delo s policijo podpisali še dogovor o ravnanju pri nasilju v družini.
Tako so nam na ministrstvu za izobraževanje na podlagi vseh predpisov zelo jasno pojasnili pravilen tok dogodkov, ko v šoli zabeležijo nasilje: Ko pride do suma storitve nasilja v družini nad otrokom, torej če so na otroku opažene spremembe, če je otrok komu to zaupal, če informacije pridejo od tretje osebe, strokovni delavec v šoli o tem takoj obvesti šolsko svetovalno službo. Temu sledi zapis o nasilju nad otrokom, o dogajanju po telefonu takoj obvestijo center za socialno delo in/ali policijo, centru pa pošljejo še pisno prijavo. Najkasneje naslednji dan po prijavi na center pa svetovalna služba skliče interni tim vzgojnega zavoda, ki ga sestavljajo še: razrednik otroka, delavec, ki je naredil zapis, ravnatelj (vsaj na prvem sestanku), saj je treba otroku, ki potrebuje pomoč, takoj ponuditi oporo.
V pričakovanju novega protokola
Kot je razvidno iz navodil z ministrstva, se ta osredotočajo predvsem na žrtve in na storilca nasilja (v družini), nikjer pa ni opredeljeno obveščanje preostalih otrok in njihovih staršev. »To je prepuščeno šolam oziroma njihovim vodstvom in strokovnim službam,« pravi sekretarka skupnosti centrov za socialno delo mag. Darja Kuzmanič – Korva. Podobno so nam pojasnili tudi na policiji. Ker je nasilje, tudi v šolah, kompleksno, je pravzaprav nemogoče podati enostaven recept, kako ukrepati, pravijo na policiji. »Vsakdo, ki zazna, opazi ali izve za nasilje, najprej poskuša preprečiti nadaljnje nasilje. V šoli naj medsebojno sodelujejo vse notranje službe in osebe. Šola pa nato odloči tudi o nadaljnjih korakih (preventiva, opozarjanje, prijava nasilja,...).« Na policiji dodajajo še, da s starši preostalih otrok praviloma komunicira vodstvo šole. A kdaj jih sme o čem obvestiti in s kakšnimi podrobnostmi, ni nikjer opredeljeno.
Ravnateljica je ob tem poudarila, da je šlo v njihovi šoli ves čas za sum kaznivega dejanja. »Ko je storilec zaloten, je lažje, imaš nekoga, lahko pokličeš starše, lahko ukrepaš. Ko pa se pojavi le sum, ki se raziskuje, je še posebej težko. V takih primerih, ko storilca ne zalotimo in ko se starši domnevnih žrtev ne želijo izpostaviti, bi potrebovali pomoč, da peljemo stvari v pravi smeri.«
Vse, kar v takšnih primerih zaposlenim v šolah ostane, je lastna iznajdljivost. Tega se zavedajo tudi v pristojnih inštitucijah, kjer poudarjajo, da imamo natančna navodila za delovanje (z žrtvami in storilci), ko gre za nasilje v družini, ne pa za vrstniško nasilje, ki se dogaja znotraj zidov šol. Tako so na ministrstvu za izobraževanje prek izobraževanj in usposabljanj zaposlenih šolskih delavcev o nasilju v družini ugotovili, da veljavni napotki niso dovolj, ko gre za vrstniško nasilje. Zato naj bi v prihodnjih dveh letih izoblikovali tudi protokol ravnanja za različne vrste nasilja, s poudarkom na medvrstniškem nasilju. Ali bodo šole in starši v njem našli tudi natančnejša pravila obveščanja, pa še ni znano.
