Odločenost notranjega ministra Gregorja Viranta, da kljub odstopu vlade in do imenovanja nove izpelje in zaključi še ena pogajanja o varčevanju pri plačah javnih uslužbencev, je obrodila sadove. Premierka Alenka Bratušek je včeraj v državnem zboru med nalogami, ki jih bo njena vlada opravljala do prisege nove, izpostavila tudi ta dogovor oziroma dogovarjanje s sindikati javnega sektorja. Čeprav lahko vlada od današnjega dne dalje opravlja le še tekoče posle, med katere sprejemanje proračunskih politik načeloma ne sodi, se pravni strokovnjaki strinjajo, da pogajanja, če so za delovanje države nujna, lahko vodi.
V to jo med drugim sili zaveza Bruslju, zapisana v nacionalni reformni program in program stabilnosti, da bo prihodnje leto v javnem sektorju zmanjšala plačno maso za pet odstotkov ali za približno 165 milijonov evrov. Dogovor s sindikati javnega sektorja o ukrepih za prihodnje leto pa je nujen tudi zato, ker so trenutno veljavni ukrepi le začasni in lahko trajajo samo do konca letošnjega leta. Med ukrepi, ki veljajo od 1. junija lani, naj izpostavimo spremenjeno plačno lestvico, po kateri so se bruto plače glede na plačni razred znižale do 4,5 odstotka, podaljšanje zamrznitve napredovanj in izplačevanja redne delovne uspešnosti, znižanje premije za dodatno pokojninsko zavarovanje in znižanje bolniškega nadomestila za prvi mesec z 90 na 80 odstotkov plače. Če vladi ne bi uspelo doseči dogovora s sindikati o podaljšanju začasnih varčevalnih ukrepov po koncu letošnjega leta, bi to po oceni notranjega ministrstva državni proračun obremenilo za dodatnih 342 milijonov evrov. Skupno z dodatnimi rezi je tako na kocki pol milijarde evrov.
Tempirana bomba
Notranji minister Gregor Virant opozarja, da gre za »tempirano bombo«. Dogovor o ukrepih za prihodnje leto šteje za svojo odgovornost in napoveduje, da bo šel kot glavni vladni pogajalec intenzivno v pogajanja. Ob tem računa, da bo tudi na sindikalni strani razumevanje, da bo treba zadevo zaključiti. Po Virantovih ocenah bo vlada v vsakem primeru opravljala tekoče posle vsaj do septembra, tudi v primeru, če bi do predčasnih volitev prišlo že julija.
Predlog, ki sicer še ni bil predstavljen sindikatom, po Virantovih besedah ne predvideva nadaljnjega linearnega zniževanja pravic, ampak strukturne ukrepe, ki bi omogočili »disciplinirano in konstantno« zmanjšanje števila zaposlenih in druge oblike racionalizacije. Število javnih uslužbencev bi se zmanjševalo na mehek način, torej predvsem z nenadomeščanjem odhajajočih, minister pa izpostavlja tudi možnost odpuščanja tistih, ki ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov. Med možnimi ukrepi sta tudi spreminjanje sistemizacije delovnih mest in racionalnejša organizacija dela, med drugim tako, da se ne bi več odrejale nepotrebne nadure.
Ob tem je pričakovati, da bodo pogajalci začeli tudi pogovore o dodatnih spremembah zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Gre predvsem za spremembe na področju napredovanj in delovne uspešnosti, ki naj bi omogočile poenostavitve in večjo fleksibilnost sistema.
Sindikati si ne želijo zastoja pogajanj
Sindikati se po eni strani sprašujejo, ali še imajo kredibilnega sogovornika in ali se je sploh smiselno usklajevati o tako zahtevnih vprašanjih z ministri vlade, ki je kmalu ne bo več. Po drugi strani pa se strinjajo, da bi bilo za državljane najslabše, če bi prišlo do polletnega zastoja v pogajanjih in bi bilo treba loviti zadnji rok. Spomnimo, da so po predčasnih volitvah v decembru 2011 sindikati podpisali dogovor, do katerega je prišlo na pobudo Zorana Jankovića, ki se je kot takrat najverjetnejši mandatar sestal s sindikati. Interventni zakon je bil sprejet šele 23. decembra.
Naj bo tako ali drugače, jasno je, da bodo pogajanja trda in dolgotrajna. Sindikati so namreč napoved o petodstotnem znižanju mase plač sprejeli kot »povabilo na pretep«, kakor se je izrazil Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja, predsednik Pergama Janez Posedi pa meni, da bo pri sindikatih potrebne zelo veliko volje že za to, da privolijo v podaljšanje sedanjih varčevalnih ukrepov, kaj šele, da bi bili pripravljeni sprejeti nekaj novega.
Osem tisoč delavcev pred odpustom
Virant priznava, da je javni sektor v Sloveniji v zadnjih 12 letih, še najbolj pa od začetka plačne reforme, ves čas na tapeti. Čeprav z vidika velikosti slovenskega javnega sektorja po njegovih ocenah ni razloga, da bi ga zmanjšali, saj je po velikosti v zlati evropski sredini in sredini držav OECD, pa je znižanje mase plač nujno zaradi slabega finančnega položaja Slovenije. Virant ob tem meni, da linearni rezi plač, ki so bili v zadnjih letih stalnica, ne pridejo več v poštev, pač pa da je treba končno obvladati število zaposlenih v javnem sektorju, ki razen v državni upravi že vsa leta konstantno narašča.
Po naših izračunih bi napovedani prihranek v višini petih odstotkov plačne mase oziroma 165 milijonov evrov dosegli, če bi znižali število zaposlenih za približno osem tisoč, torej na raven iz začetka leta 2005. V javnem sektorju je bilo konec lanskega leta po podatkih Ajpesa sicer zaposlenih 158.151 oseb, kar je okoli tisoč manj kot konec leta 2012 in približno 2200 več kot konec leta 2008. To kaže, da zaveza o enoodstotnem letnem znižanju števila zaposlenih, ki smo jo dali tudi Bruslju, ni bila nikoli izpolnjena. Za plače v javnem sektorju je bilo sicer lani po podatkih Ajpesa namenjenih 3,3 milijarde evrov, kar je 143 milijonov evrov ali 4,2 odstotka manj kot leta 2012.
