Tako je Violeta Bulc, direktorica podjetja Vibacom, na Dnevnikovi okrogli mizi o socialnem podjetništvu in vrednotah, ki se je odvijala na Škrabčevi domačiji v Hrovači, napovedala bistvene smernice v načinu poslovanja podjetij. »To je pomembno, ker se je kupna moč srednjega razreda toliko skrčila, ker je tisti, ki še ima denar, postal nakupovalno zelo ozaveščen in je zanj pomembno, ali ima produkt oziroma storitev, ki jo kupuje, družbeno odgovorno ali socialno noto. Tista podjetja, ki tega ne naredijo, bodo imela kaj kmalu, še letos, veliko težave,« je pojasnila. Bolj kot o delitvi na klasično in socialno podjetništvo se ji namreč zdi smiselno govoriti o moralnem kapitalizmu, kar pomeni, da se podjetniki obnašajo družbeno odgovorno in razumejo, kakšne posledice bodo njihove rešitve ali produkti povzročili v širšem družbenem prostoru. »Če se nekdo ukvarja s proizvodnjo izpušnih cevi, naj ne razmišlja le o čim boljši izdelavi produkta, ampak o tem, kako bo zvok te izpušne cevi vplival na ljudi, ki ga bodo poslušali,« je ponazorila Bulčeva.
Se pa bolj kot o moralnem kapitalizmu za zdaj govori o socialnem podjetništvu, ker je to postal trend, podobno kot je pred leti trend postala trajnostna energija, so se strinjali sogovorniki, poleg Bulčeve še Tomaž Stritar, direktor Socialnega inkubatorja, Matevž Slokar, idejni vodja socialnega projekta S project, in Dejan Turk, predsednik uprave Simobila. Socialna podjetja so po mnenju Stritarja neprofitna podjetja, ki rešujejo aktualne in hude družbene probleme na podjetni način, pri čemer neprofitnost pomeni, da se dobiček reinvestira v razvoj podjetja ali se ga zelo pravično razdeli med zaposlene. V ospredje namreč postavljajo poštenost in medsebojno zaupanje. »Pošten podjetnik naredi vedno prav,« je prepričan Stritar.
Tudi Slokar se strinja, da je socialno podjetništvo etični kapitalizem, kjer imajo v celotnem krogu vsi dovolj. »Dobiček se ne namenja lastnikom, ampak družbeni odgovornosti. Ne v smislu, da nekdo vloži pol milijona v socialno podjetništvo in prekriža roke, češ da je naredil dovolj. Veliko bolj je potreben razmislek, kako lahko posameznik s konkretnimi dejanji tudi sam pripomore k spremembam,« poudarja ajdovski socialni podjetnik, ki z ekipo izobražuje mlade iz socialno ranljivih skupin. Pri tem vire financiranja iščejo na različne načine, med drugim tudi s prodajo različnih produktov, za katerimi se skrivajo zgodbe. Dobička se ne bi branili, pravi, saj je to edino sredstvo, ki omogoča razvoj.
Nič ni torej narobe z dobičkom v socialnem podjetništvu, bolj pomembne so vrednote, ki jih lahko v svoje delovanje prenašajo tudi klasična podjetja. »V svetovnem merilu je definicija socialnega podjetništva veliko širša kot pri nas. Socialno podjetje mora biti profitno podjetje. To je podjetje, ki v središče postavlja družbeno odgovornost pred kapitalskim donosom,« je dodala Bulčeva. Z njo se je strinjal tudi Turk, prepričan, da brez dobička ni prihodnosti podjetja, je pa pred (slovenskimi) podjetji izziv, kako narediti zdravo gospodarstvo, ki bo delovalo v korist vseh in ne le manjšine. »Vse se začne in konča pri ljudeh,« je poudaril.