Petintridesetletna Tanja (njene podatke hranimo v uredništvu) se boji, da za spremembo načina življenja in za selitev iz mesta na podeželje nikoli ne bo zbrala dovolj poguma, čeprav bi ji to zagotavljalo lažji spanec. Ob stanovanju v prestolnici, ki ga še odplačuje, in službi, ki jo uspešno opravlja, a v njej praviloma preživi več kot deset ur na dan, ji nič ne manjka. Opaža pa, da je zaradi takšnega življenjskega tempa utrujena ter nima časa in moči, da bi se ukvarjala s temeljnimi življenjskimi vprašanji, kot so na primer družina, prosti čas, užitki... Kakovost življenja zanjo niso več stanovanje, služba, kariera, pač pa biti gospodar svojega časa. Zgrozi se, ko se zaloti med razmišljanjem, kaj vse bo počela, ko bo šla v pokoj. A hkrati jo skrbi, ali bo to življenjsko obdobje sploh kdaj dočakala, ali bo imela za svoje načrte dovolj moči, dovolj denarja...
Zelene sanje niso presenetljive
Podobne želje Tanja opaža tudi pri svojih prijateljih. Skupna jim je predvsem sprememba načina življenja, bliže temeljnim življenjskim potrebam, pogosto tudi bliže naravi. Slovenci pri tem nismo osamljeni, pravi sociolog dr. Miran Lavrič z mariborske filozofske fakultete, takšen trend je po njegovem mnenju mogoče opaziti v večini zahodnih držav. Kriza je takšno razmišljanje le še podžgala. »V tem času je razočaranost nad klasično urbano modernostjo še toliko večja,« poudarja.
Po boljše življenje na podeželje je šlo v Sloveniji že mnogo ljudi, a vsi tam niso našli tistega, kar so iskali, opozarja predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Boris Fras. »Ukvarjanje s kmetijstvom je garanje, ki človeku požre ogromno časa, energije in tudi denarja za sadike, gnojila, stroje. Mnogi se tega ne zavedajo.« Med skoraj 40 kandidati, ki so z njim pred dvema desetletjema obiskovali izobraževanje o kmetijstvu, zdaj poleg njega kmetujeta le še dva.
Najprej je treba dozoreti
Odločitev za selitev iz prestolnice v hišo na podeželju pa je bila v nasprotju s tovrstnimi brezglavimi odločitvami pri družini Ksenije Vesenjak Kutlačić izredno premišljena. Čeprav si je takšno življenje dolgo želela, sta z možem počakala, da je njuna družina za takšen korak dozorela. Po dveh letih, odkar so »v zemljico, ki jo obdelujejo, pognali korenine«, so ugotovili, da imajo prostora celo premalo.
Kulturologinjo je v Ljubljano pripeljal študij, stanovanje pa jo je vselej utesnjevalo, zato je družina v njem le spala, prosti čas pa so preživljali v naravi – v hribih, ob rekah, jezerih... Denar za bencin so si priskrbeli tudi tako, da so prodali televizor. Da je čas za selitev, so ugotovili poleti pred dvema letoma, ko so se s šotorom odpravili ob Sočo. »Nameravali smo se zadržati samo kakšen dan, dva, največ tri, da obredemo okoliške hribe. Ostali smo skoraj dva meseca!« To je za Ksenijo in njenega moža pomenilo, da so pripravljeni, da se ustalijo. »Vrnili smo se domov. Sedli za mizo. Ugotovili, da je čas za zemljo. Ker je nekje treba tudi spati, še za hišo.«
Ujeti (še ne) zamujeno
Računi se sprva niso izšli. Ob hudem varčevanju in urah dodatnega dela v službi bi do svojega posestva lahko prišla najprej v desetletju, ko bi bila otroka najstnika. »Skrbelo me je, ali bosta takrat še potrebovala velik travnik, po katerem lahko dirjata, ju bo še zanimalo, kako se sadi korenje, fižol, grah, krompir? Bosta občudovala kure in mačke, če jih prej ne bosta videla?« so bile dileme, s katerimi se je soočala Ksenija Vesenjak Kutlačić.
Zato je vajeti vzela v svoje roke. Lastnikom najetega stanovanja je povedala, da se prihodnji mesec selijo, čeprav še niso vedeli, kam. A kmalu so našli majhno posest s hišo, ki so jo na podeželju najeli za ceno dvosobnega stanovanja v Ljubljani.
Življenje Ksenijine družine sicer ni preprostejše, kot je bilo tisto v mestu. Dela je veliko, a z veseljem ga opravljajo vsi družinski člani. Mož še vedno hodi v službo v Ljubljani in družina je od njegovega dohodka močno odvisna. »Precej, okoli 200 evrov na mesec prihranimo tudi s pridelavo svoje solate, bučk, špinače, krompirja in druge zelenjave. Od hrane kupujemo samo moko, sladkor in sol, vse drugo je domače,« je zadovoljna.
Predstave mnogih o življenju na deželi so preveč romantične, pravi predsednik Zveze združenj ekoloških kmetov Slovenije Boris Fras. Počitnic ali prostega časa sam osebno zadnjih 20 let ne pozna. »Ob večerih ne sedim na verandi s pijačo v roki in uživam ob zvokih kitare. Hitim, da pred nočjo nahranim vse živali in jim počistim, ker prej ni časa za to, medtem pa me pikajo komarji!«
Mnogi gredo v takšne spremembe preveč zaletavo in nepremišljeno, opaža Fras. »Nikar ne pustite svoje službe,« vedno svetuje novincem in dodaja, da morajo takšno življenje živeti vsaj šest let, da ugotovijo, ali jim ustreza. Naučiti se morajo delati – zase pravi, da se po dvajsetih letih še vedno uči. Zavedati se morajo tudi tveganj, na katera sami nimajo vpliva, ne glede na to, ali želijo kmetovati le zase ali želijo s tem tudi kaj zaslužiti. Sam na primer obdeluje skoraj tri hektare zemlje z idealnimi pogoji za gojenje zelenjave, pa v običajnih razmerah komaj shaja. Letošnje deževno poletje je denimo za paradižnike pogubno. Če jih je nekdo zasadil 10.000, je za sadike in gnojila porabil vsaj tisoč evrov, pridelek pa bo izredno skop, s tem pa tudi zaslužek, če so bili namenjeni za prodajo.
Po korakih do cilja
A ker Ksenijina družina danes na takšen način živi srečno, se zdaj pripravlja na naslednji korak. »Želimo pridelati več zelenjave in jo ponuditi tudi drugim. Urediti želimo večje posestvo na način turistične kmetije odprtih vrat, vendar ne kakršne koli. Kot vegetarijanska družina imamo že sedaj v oskrbi več kot 30 rejnih živali, kokoši, puranov, račk, kuncev, mačk, ki smo jih tako ali drugače rešili. Zato bo naša kmetija funkcionirala kot posestvo, namenjeno družinam iz mest, kjer bodo otroci lahko spoznali domače živali, ki jih sicer poznajo le s krožnika. Zelenjavo pa bi si obiskovalci lahko kupili tako, da bi si jo sami izbrali, stehtali in jo kupili. Ponuditi bi želeli tudi brezplačne počitnice družini iz mesta v zameno za skrb za vrt in živali.«
Ali bo Ksenijina družina uresničila svoje nadaljnje načrte, bo pokazal čas. Fras iz izkušenj ob tem pove, da običajno takšno življenje uspe ljudem, ki bi s svojim načinom dela, vztrajnostjo, preudarnostjo in drugimi osebnostnimi lastnostmi uspeh želi tudi na drugih področjih. Precej manj možnosti za uspeh imajo tisti, ki se v zelene sanje spustijo zato, ker so »obupali nad običajnim življenjem«.
Slovenci smo že sanjali zeleno
Sociologi pa ob tem dodajajo, da so se množične zelene sanje pri nas dogajale že v preteklosti. Eno bolj razširjenih je bilo po besedah dr. Lavriča hipijevsko gibanje v 60. letih, ki je zaznamovalo začetek postmodernih vrednot. Zavračanje modernosti je bilo takrat ekstremnejše, gibanje pa na našem ozemlju manj množično kot denimo v Združenih državah Amerike. Pravzaprav doslej želje po življenju na deželi še nikoli niso prišle tako globoko v prevladujoči kulturni tok.
»Mislim, da se bo ta trend nadaljeval,« napoveduje sociolog in pri tem navaja njegovo širjenje predvsem v skandinavskih državah. »Tudi Slovenci bodo v prihodnje radi živeli v bolj harmoničnem sožitju z naravo,« je prepričan. To pa hkrati pomeni tudi, da zelene sanje ne bodo več tako zelo utopične, saj se bodo vrednote razvijale v tisti smeri, ki bo omogočala njihovo uresničitev.