Stranka DeSUS se pri menjavi ministrskih položajev ni zadovoljila le z mestom ministra brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu, temveč je vztrajala, da mora prepoznavni član njihove stranke zasesti tudi mesto državnega sekretarja na tem uradu. Tako je vlada po dobrem tednu dni, ko je na predlog ministra Gorazda Žmavca za njegovo desno roko imenovala dotedanjega državnega sekretarja na uradu Borisa Jesiha, tega včeraj na Žmavčev predlog tudi že razrešila, na njegovo mesto pa postavila podpredsednico DeSUS in nekdanjo državno sekretarko na zdravstvenem resorju Brigito Čokl.
Ob kandidaturi za ministra je Žmavc priznal, da se je s problematiko slovenskih zamejcev in izseljencev začel ukvarjati pred tednom dni, da tega področja ne obvlada, pa je bilo jasno razbrati tudi iz njegove predstavitve pred parlamentarno komisijo. Zato si je, kot je mogoče slišati v njemu bližnjih krogih, želel, da bi bil državni sekretar na uradu nekdo, ki problematiko Slovencev zunaj naših meja dobro pozna. Kot takšnega je ocenil Borisa Jesiha, ki je bil trideset let raziskovalec na inštitutu za narodnostna vprašanja pa državni sekretar, ko je urad za Slovence v zamejstvu in po svetu v Pahorjevem mandatu vodil Boštjan Žekš, in državni sekretar pri Žmavčevi predhodnici Tini Komel. Jesih je sicer član SD, kar pa bivše ministrice iz vrst PS in največje vladne stranke ni vznemirjalo.
Pozna delo državnih sekretarjev
Iz življenjepisa Brigite Čokl kompetenc na področju slovenskih zamejcev in izseljencev ni mogoče razbrati: preden je postala državna sekretarka na zdravstvenem ministrstvu, je opravljala vodstvena dela na področju financ in računovodstva v EMO Celje in v Etolu iz Celja. A je moral Žmavc pod pritiskom stranke upokojencev očitno popustiti, Erjavec pa je kompetence Čoklove pred dnevi za STA pojasnil z besedami, da ta »pozna delo državnih sekretarjev« pa da je funkcija državnega sekretarja tako politična. Ob tem je poudaril, da posameznega ministra v primeru njegove odsotnosti na vladnih sejah nadomešča državni sekretar in je »pomembno, da je to oseba, ki prihaja iz DeSUS«. Zanimivo pa je, da Erjavec tega kriterija na zunanjem ministrstvu ne uveljavlja: eden od državnih sekretarjev na MZZ ne sodi v nobeno stranko (njegov predhodnik v času Erjavčevega vodenja ministrstva je bil blizu SDS), drugi pa je iz vrst NSi.
Zamenjave na državnosekretarskem mestu tudi pismo koordinatorke Slovenske manjšinske koordinacije Susanne Weitlaner premierki Alenki Bratušek ni ustavilo. Ta je izrazila zaskrbljenost manjšinskih skupnosti iz Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Italije, da bi »popolnoma novo vodstvo potrebovalo kar nekaj časa, da bi se seznanilo s celotno problematiko, kar bi lahko v znatni meri oviralo oziroma upočasnilo delovanje samega urada«.
Od Demosa do DeSUS
Zadnja kadrovanja še krepijo razmišljanje, da mesto ministra brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu služi predvsem potešitvi strankarskih apetitov in bi bilo smiselno urad pridružiti kateremu od ministrstev. Mesto ministra za Slovence po svetu je sicer obstajalo že v času Demosove vlade, takratni član izvršnega sveta Janez Dular pa je bil zadolžen še za italijansko in madžarsko narodnost pri nas. Resor se je ohranil še v prvi Drnovškovi vladi, njegovo vodenje pa je prevzel Janko Prunk. Kasneje je bil urad več let pod okriljem zunanjega ministrstva, direktorji oziroma državni sekretarji na njegovem čelu pa so se pogosto menjavali. Ko je vodenje urada v času prve Janševe vlade prevzel tedaj vidni predstavnik SDS Franc Pukšič, je bilo mesto državnega sekretarja prestavljeno v premierjev kabinet. Takratna desna vlada je tudi ocenila, da mora Slovencem po svetu posvetiti več pozornosti in jim dati večjo težo, med drugim tudi s tem, da urad vodi minister brez listnice. A je v prehodnih določbah zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja zapisala, da takšna ureditev začne veljati z mandatom naslednje vlade. In tako je ministra brez resorja za Slovence v zamejstvu in po svetu postavila levosredinska – Pahorjeva vlada.
Nekateri koalicijski partnerji so Pahorju sicer predlagali spremembo zakona in ukinitev tega ministrskega mesta, vendar je ta ocenil, da bi s tem preveč vznemiril Slovence zunaj naših meja. Takšen je bil po naših informacijah tudi argument nekaterih koalicijskih strank, ko se je ob nastopu vlade Alenke Bratušek Pozitivna Slovenija zavzela za vrnitev urada pod zunanje ministrstvo ali pa za njegovo selitev pod ministrstvo za kulturo. Vendar pa kakšnega velikega zanimanja za mesto ministra brez resorja za Slovence v zamejstvu in po svetu pred letom dni ni bilo in je ta položaj pripadel prav največji vladni stranki, ki se je zavzemala za njegovo ukinitev. Tudi razmišljanja PS o selitvi urada na MZZ ob letošnjem pisanju nove koalicijske pogodbe niso naletela na odobravanje drugih vladnih strank. Pri DeSUS nedvomno tudi zato ne, ker so njegovi vodilni predstavniki že načrtovali, da si bo stranka s prevzemom njegovega vodenja zagotovila želeno število ministrskih in državnosekretarskih mest.
