Slovenska stran bo danes pred arbitražnim sodiščem končala prvi del ustnega zagovora svojih argumentov o meji med državama. Sodišče bo nagovoril tudi zunanji minister Karl Erjavec, ki bo posebej izpostavil, da je vitalni interes Slovenije stik z odprtim morjem. Argumente o tem bo Slovenija predstavila danes. Erjavec bo po dogovoru s slovensko odvetniško ekipo tudi navedel, da arbitražni sporazum izrecno navaja, da mora sodišče določiti stik Slovenije z odprtim morjem in se pri tem ravnati ne zgolj po mednarodnem pravu, ampak tudi po načelih pravičnosti, upoštevaje posebne okoliščine in dobrososedske odnose.
Arbitražno sodišče sta Slovenija in Hrvaška ustanovili z arbitražnim sporazumom ter vanj sporazumno imenovali tri tuje strokovnjake za mednarodno pravo in še vsaka svojega sodnika. Ta peterica torej zdaj v Haagu posluša ustne zagovore in zastavlja vprašanja, predvidoma prihodnje leto pa bo določila kopensko in morsko mejo, odločila o stiku Slovenije z odprtim morjem in določila režim uporabe morskih območij.
Arbitražnemu sodišču predseduje 83-letni Francoz Gilbert Guillaume. Čeprav so vsi trije tuji arbitri priznani strokovnjaki, je bila izbira Guillauma za predsednika sodišča, ki usmerja delo, logična. Gre za enega največjih in najuglednejših strokovnjakov za mednarodno pravo na svetu, za nesporno avtoriteto. Guillaume ima za sabo dolgoletno kariero in izkušnje z arbitražami, po vrsti drugih položajev je leta 1987 postal sodnik Meddržavnega sodišča v Haagu, kjer je ostal dvajset let in mu tri leta tudi predsedoval. Tedaj so se pred sodiščem zvrstili tudi primeri tožbe BiH proti Jugoslaviji zaradi genocida ali zahteva Zvezne republike Jugoslavije za ustavitev Natovih zračnih napadov.
Tehtanje preteklih odločitev
Drugi arbiter je 73-letni nemški strokovnjak Bruno Simma, ki je bil v letih 2003 do 2012 tako kot Guillaume sodnik Meddržavnega sodišča v Haagu – poznavalci pač ne pravijo zaman, da je svetovna elita mednarodnih pravnikov ozka in da se med seboj vsi poznajo. Kmalu po koncu mandata so ga lani imenovali za enega treh neodvisnih arbitrov iransko-ameriškega Tribunala za medsebojne zahtevke – ta deluje od leta 1981 in rešuje spore, ki izvirajo še iz krize s talci na ambasadi ZDA v Iranu leta 1979.
Tretji arbiter je 61-letni britanski profesor mednarodnega prava na Oxfordu in član odvetniškega združenja Essex Law Chambers, Vaughan Lowe. Ima bogate izkušnje s spori o meji na kopnem in na morju, pa tudi s primeri, ki imajo težo v sporu Slovenije in Hrvaške, saj se je ukvarjal z vprašanji epikontinentalnih pasov, s pravicami do plovbe in prehoda čez morska območja.
Ko se je tehtalo o treh mednarodnih arbitrih, so bile na mizi mnoge dileme: kaj je mogoče razbrati iz njihovih preteklih mnenj, ali bolj togo sledijo mednarodnemu pravu ali pa bodo morda naklonjeni širši razlagi načela pravičnosti in okoliščinam, ki jih morajo upoštevati pri vprašanju stika Slovenije z odprtim morjem, kjer naj bi Slovenija pričakovala podobno (in precej unikatno) rešitev, kot jo je predvidel sporazum Drnovšek-Račan s koridorjem odprtih voda.
Brez objave ločenih mnenj
Poleg treh mednarodnih arbitrov sta v sestavi sodišča še nacionalna arbitra Slovenije in Hrvaške, ki sta formalno neodvisna, a bosta s pravnimi argumenti gotovo zagovarjala stališča svoje države. Slovenija je izbrala 66-letnega Jerneja Sekolca, ki se je edini prijavil na razpis za položaj. Ima bogate izkušnje z arbitražo, v letih 2008 do 2013 je bil član londonskega sodišča za mednarodno arbitražo, ene vodilnih neodvisnih institucij za arbitražo, pred tem je bil sedem let sekretar Komisije OZN za mednarodno trgovinsko pravo (UNCITRAL) in še prej njen dolgoletni član. Dejal je, da je vloga slovenskega arbitra zanj življenjsko delo.
Hrvaška je za svojega arbitra imenovala profesorja Budislava Vukasa, nekdanjega podpredsednika Mednarodnega sodišča za pravo morja. To funkcijo je zasedal devet let. 76-letni Vukas je verjetno največji hrvaški strokovnjak za mednarodno pomorsko pravo. Za razliko od Sekolca je redno komentiral slovensko-hrvaške mejne spore in, še preden je bil imenovan za arbitra, razlagal, da beseda »junction« v arbitražnem sporazumu ne pomeni stika Slovenije z odprtim morjem. Odkrito je tudi dejal, da je jasno, kako bosta nacionalna arbitra glasovala.
To niti ni skrivnost – kot je dodal Vukas, so le nekajkrat v zgodovini nacionalni arbitri glasovali proti državi, ki jih je imenovala. Jeziček na tehtnici bodo torej sodniki Guillaume, Simma in Lowe, kajti odloča se z večino. Razhajanj, ki se bodo pojavljala, iz razsodbe ne bo razbrati – arbitražni sporazum določa, da v njej niso objavljena ne ločena ne odklonilna mnenja. Drugače bo seveda v javni razpravi, ki bo razsodbi sledila.