Čeprav je na Zavodu RS za zaposlovanje registriranih kar 116.000 brezposelnih oseb, številni delodajalci ugotavljajo, da na trgu ne najdejo ustreznih kadrov. Deficitarnih poklicev, torej tistih, za katere je več povpraševanja kot ponudbe, je največ na tehničnem področju, prav tako pa tudi med mesarji, zidarji, tesarji, kuharji... Vprašanje je, kaj je tisto, kar ljudi odvrača od omenjenih poklicev: so to nizke plače, zahtevna narava dela, slabi delovni pogoji...?
Industrija in obrt nista več »umazani«
Še vedno precej zakoreninjeno mnenje, da gre v industriji in obrti za »umazane« in fizično zahtevne poklice, je po besedah Marka Jagodiča, direktorja Papirnice Vevče, povsem neutemeljeno. »Tehnologija se je v zadnjih letih zelo spremenila in posodobila. Papirničar, ki je bil nekoč fizični delavec, je danes računalniški operater, pozna tehnologijo papirništva in sam upravlja papirno mizo, kjer je včasih delalo 25 ljudi.«
V zadnjem času se je močno spremenil tudi poklic mesarja, pravi direktor Loških mesnin Mitja Vodnjov. »Precej težaškega dela v celotni verigi od klavnice do razreza so prevzeli stroji. Podjetja moramo odpreti svoja vrata dijakom in študentom, da se bodo o razmerah za delo lahko prepričali sami.« Šibkejša točka so plače, ki znašajo po besedah Vodnjova med 700 in 900 evri in so odločno prenizke ter znižujejo ugled poklica. »Zaslužek je izredno nizek, to vpliva tudi na plače in zagotovo je to eden od razlogov za deficitarnost poklica,« je prepričan Vodnjov.
Poleg osebnih zanimanj je denar zagotovo eden od pomembnih dejavnikov pri odločanju za neki poklic, poudarja psiholog in karierni svetovalec Radovan Kragelj. Dokler se nadomestila za brezposelnost približujejo plačam v proizvodnji, je težko govoriti o motiviranosti za delo. A tudi ko človek dela, največkrat njegovo plačilo ni odvisno od njegove produktivnosti. Kar je v trenutnih gospodarskih razmerah po njegovem razumljivo, saj večina podjetij po Kragljevih besedah »teče na kratek rok in se ukvarja s tem, ali bodo izplačali plače konec meseca ali ne«.
Razmeroma visoko nadomestilo za brezposelnost je največkrat težava tudi pri pridobivanju delavcev v družinskem podjetju Omaplast, kjer reciklirajo odpadno plastiko in imajo 110 zaposlenih. Med njimi je kar 21 delavcev, ki so jih po besedah Anite Omahen »uvozili« prek agencij iz republik nekdanje Jugoslavije. Razgovorov se običajno udeleži precej domačih kandidatov, a jasno povedo, da potrebujejo le potrdilo, da so bili na razgovoru, delo pa jih ne zanima. »Verjetno je razlika med podporo za brezposelne in plačo, čeprav ni slaba, premajhna, da bi jih spodbudila k delu,« ocenjuje Omahnova.
Delodajalci pogrešajo vajeništvo
Tudi če podjetje delavca dobi, se vse prepogosto izkaže, da zanj ni dovolj usposobljen. »Dober delavec je celota več dejavnikov. Tretjino predstavlja znanje, tretjino izkušnje in tretjino čustvena inteligenca. Slednja se začne pri vzgoji doma, izkušnje dobi delavec pri praktičnem usposabljanju v podjetju, izobrazbo pa bi morala dati šola,« pravi Marko Lotrič, direktor podjetja Lotrič meroslovje.
Vsega tega imajo mladi, ko končajo šolanje, premalo. Izobraževalni sistem ni oblikovan po meri gospodarstva, usposabljanje je preveč rigidno, vsebine zastarele. Zato je treba, kot meni Vinko Logaj, direktor Zavoda RS za šolstvo, ob večjem sodelovanju z gospodarstvom spodbujati poklicno in strokovno izobraževanje, tako otroke kot starše pa prepričati, da je v deficitarnih poklicih precej več možnosti za zaposlitev kot v družboslovju.
Delodajalci najbolj pogrešajo vajeniški sistem, zato menijo, da bi se morala država obrniti v svet in pogledati za dobrimi praksami v tujini – ena najboljših je takoj čez mejo, v Avstriji. Po besedah Friedricha Gorenjaka, učitelja na poklicni šoli za turizem v Beljaku, imajo v Avstriji urejeno vajeništvo za kar 284 poklicev. Šolanje financira država, delodajalcem pa za štiriletno vajeništvo nameni 6000 evrov. Podjetje, ki ima takega vajenca zaposlenega, dobi vsako leto 500 evrov, če konča maturo, pa dodatnih tisoč evrov. Na tak način na leto izobrazijo okoli 34.000 vajencev, okoli 56.000 pa se jih odloči za maturo in nadaljnji študij.
V nasprotju z Avstrijo ni bil vajeniški sistem v Sloveniji nikoli ne tič ne miš, ugotavlja Irena Kuntarič Hribar, vodja sektorja za vseživljenjsko učenje in štipendiranje na ministrstvu za delo. Kot pravi, se trenutno izvaja le v obliki poklicnega usposabljanja, pri čemer je zanj na poklicnih šolah na voljo od 24 do največ 52 tednov, na srednjih strokovnih šolah pa le štiri tedne na leto. »Glede na to, da so vajenci v Avstriji štiri dni na teden v podjetju, le en dan pa na šoli, je to bistveno premalo,« ocenjuje.
Država še vedno nima ustreznega odgovora, kako ljudi privabiti k opravljanju manj privlačnih poklicev. Kuntarič-Hribarjeva pravi, da so glede uvedbe vajeništva šele na začetku, uspešnejši pa so menda pri pripravi štipendijske politike za deficitarne poklice, v kateri naj bi določili tudi dolgoročne usmeritve za to področje. Sicer pa so, kot je dejala, v sodelovanju z zavodom za zaposlovanje in javnim skladom za razvoj kadrov in štipendije v zadnjem času pognali več uspešnih projektov, med drugim zaposlitveni izziv in kompetenčne centre, na primer za papirništvo, dobro pa menda delajo tudi na področju nacionalnih poklicnih kvalifikacij.
