Čeprav je iz laškega rudnika zadnji vagon premoga pripeljal leta 1992, mlajše generacije o rudarski dejavnosti na tem območju ne vedo skoraj ničesar. Da spomini ne bi povsem utonili v pozabo, so v nekdanjem zaklonišču v starem mestnem jedru Laškega v petek odprli manjši rudarski muzej. Za še živeče knape, ki so se odprtja seveda udeležili v rudarskih uniformah, je bil to velik dogodek. Bili so veseli in ganjeni, da so se znova srečali in da so lahko ob kozarcu piva obujali spomine na dobre stare čase, ko so globoko pod zemljo kopali premog. Čeprav so delali v izjemno težkih in nevarnih razmerah, so klepetali predvsem o zabavnih prigodah in lepih stvareh. Spomini na rudniške nesreče in na kamerade, ki so v jami izgubili življenje, so namreč še vedno preveč boleči.
Mulj zalil devet rudarjev
»Čeprav je minilo že 43 let, odkar je v Rudniku Hrastnik mulj zalil devet sodelavcev, se mi včasih zdi, kot da bi bilo včeraj. Nikoli ne bom pozabil tistega strašnega dne. Bilo je proti večeru, ko so iz jame potegnili prvo truplo. Bil je moj prijatelj Henrik Metulj, s katerim sva zelo veliko skupaj delala. Za vse je bil to velik šok. Spomini še vedno bolijo,« nam je pripovedoval Franc Verbovšek, ki je v zasluženem pokoju že 23 let, vendar je z nekdanjimi sodelavci ohranil tesne prijateljske stike. Ko si enkrat knap, si knap za vedno, pravi Laščan in obžaluje, da danes ljudje niso več tako povezani, kot so bili nekoč, ko je bilo nekaj samo po sebi umevnega, da so po šihtu skupaj odšli na kozarček ali pa da so iz nočne izmene namesto v posteljo zavili h komu domov in mu družno pomagali pri gradnji hiše, menjavi strehe ali kakšnem drugem večjem opravilu.
Laški muzej premogovništva so uredili Rudarsko etnološko društvo Brezno - Huda Jama, občina ter Center za šport, turizem, informiranje in kulturo. Prvi pisni viri govorijo, da so pod Humom in na Šmihelu, v Hudi Jami, na Govcah in Breznem kopali premog že leta 1766. V jamskem ambientu muzeja si lahko obiskovalci zdaj med drugim ogledajo videopredstavitev celotne zgodovine premogovništva. Posebno zanimiv je tisti del, v katerem še živeči rudarji govorijo o svojih lepih in žalostnih spominih. Kot pravi Andrej Mavri, predsednik Rudarsko etnološkega društva Brezno - Huda Jama, je to šele začetek. V Laškem si namreč želijo, da bi za javnost odprli tudi glavni rov, vendar za tak projekt za zdaj še nimajo denarja.
Vsaka druga družina rudarska
»Pripravili bomo projekte in se ob prvi priložnosti potegovali za evropska sredstva za ohranjanje industrijske dediščine. Rova v Hudi Jami zaradi grobišč seveda ne moremo spremeniti v muzej, bomo pa tamkajšnje rudniške objekte in stare zgradbe na Breznem uredili v muzeje na prostem,« napoveduje Mavri.
Rudarstvo je bilo za Laško in okolico izjemnega pomena. Skoraj v vsaki drugi družini je bil kakšen knap, zato so imeli študenti etnologije in kulturne antropologije z ljubljanske filozofske fakultete veliko zanimivih sogovornikov, ko so maja pod vodstvom profesorjev hodili od hiše in hiše, zbirali podatke in zapisovali dragocene spomine. Gradivo so oziroma bodo uporabili v svojih diplomskih in magistrskih nalogah, hkrati pa bodo z njim pomagali Laščanom pri pripravi projektov za evropske razpise. V projektu bo sodelovala tudi Pivovarna Laško, ki je lastnica vseh podzemnih rudniških površin na tem območju. Odkupila jih je od države, ker iz globin črpa vodo za proizvodnjo piva.
Laški rudnik je bil že konec šestdesetih let prejšnjega stoletja razglašen za neperspektivnega. Tovarna izolacijskega materiala TIM Laško je bila zgrajena ravno zato, da bi se lahko rudarji po zaprtju rudnika prezaposlili in ne bi ostali brez služb. »Za mnoge je bil to velik šok. Čeprav so prišli v lažje delovne okolje, so bili zelo nesrečni. Doživljali so tako hude travme, da so nekateri odšli nazaj v jamo, pa čeprav so vedeli, da bodo imeli službo samo kratek čas. Preveč so pogrešali rudarsko vzdušje in sistem dela pod zemljo. Tam jim je namreč štajger povedal, kaj morajo tisti dan narediti, potem pa so delali samostojno. V tovarni je bilo drugače. Šefi so jim neprestano stali za vratom in to je nekatere spravljajo ob živce,« se spominja Mavri, ki je prav tako delal v rudniku, vendar ne v jami.
Tovarištvo in solidarnost
Za knape je bilo vedno značilno, da so se radi poveselili in ušpičili kakšno neumnost. Na tak način so se sprostili in vsaj malo pozabili na nevarnosti, ki so jim pretile na delovnem mestu. Nikoli niso vedeli, ali se bo vse dobro končalo in se bodo vrnili domov. »Globoko pod zemljo so se lahko zanesli samo drug na drugega. Če je prišlo do nesreče, jih je lahko rešil samo tisti, ki je delal zraven, zato so se med njimi spletle izjemno močne vezi. Povezovala sta jih tovarištvo in solidarnost. Drug od drugega so bili življenjsko odvisni, zato so jim sodelavci pomenili več kot njihova družina. To je težko razumljivo, vendar je tako bilo.«
Rudnik Laško je država zaprla leta 1992, nato je postopoma ukinila proizvodnjo v Senovem, Kanižarici, Zagorju in Trbovljah. Zdaj je v postopku zapiranja tudi Rudnik Hrastnik in s tem se končuje zgodba o izkopavanju rjavega premoga, ki je vedno slovel kot izredno kakovosten. Rudarji so bili na to vedno ponosni, zato so svojim kolegom v Velenju v šali radi vrgli pod nos, da je njihov lignit najprimernejši za lesene peči.