Imperialist Vladimir Putin

Vseskozi je veljal za strica iz ozadja, ki je imel v rokah vr vice tako v oranžni revoluciji kot navezavi vladavine Viktorja Juščenka in Julije Timošenko, še bolj pa ob po novnem vzponu ljubšega, a vendarle ne povsem podvr ženega mu Viktorja Janukoviča na oblast. Čeprav je pro teste na kijevskih ulicah lansko zimo spodbujal Zahod, se je soodgovornost za nasilje na Majdanu dosledno pri pisovala ruskemu predsedniku, po padcu Janukoviča in krimskem re ferendumu o priključitvi materi Rusiji pa je bil dokončno potegnjen v ospredje in začelo se je njegovo potiskanje v mednarodni kot.

Vladimir Putin, ki se je po prisilnem ustavnem odmoru iz ruske Bele hiše predlani vrnil v Kremelj, je zlahka znova ogrel srca sodržavlja nov in ohladil skromno opozicijo, posledično pa sprožil strupeno zmrzal med voditelji na Zahodu. Clintonova ugotovitev iz leta 2000, da tedaj novi predsednik »zagotovo ne predstavlja nobene nevarno sti za demokracijo v Rusiji« se je preoblikovala v čisto nasprotje, Bu shev jasen pogled v Putinovo dušo pa v že shizofrena ugibanja, kaj se v njej pravzaprav skriva. Nihče zahodno od ruske meje tudi ne verjame več znameniti Putinovi izjavi, da »je brez srca tisti, ki ne žaluje za Sovjetsko zvezo, brez pameti pa oni, ki bi jo obnavljal«.

Je Putin torej nor, ko mu nekdanji sovjetski sateliti s pritrkavanjem Washingtona pripisujejo, da jih neposredno ogroža, obnavlja sovjetski imperij in da je Ukraji na pri tem poskusni zajec. V pri rejeni avtobiografiji iz leta 2000 z naslovom V prvi osebi je pome nljiva dogodivščina iz njegovega otroštva. Zanemarjena večstano vanjska zgradba, kjer je odraščal, je bila tudi polna podgan. Nekoč je velikansko med njimi lovil in pregnal v kot: »Ni imela kam pobegniti. Nenadoma se je obrnila in skočila vame. Bil sem presenečen in pres trašen. Zdaj je podgana lovila mene.«

Je torej Putin podgana, stisnjena v kot, in zato preseneča s svojimi reakcijami? Večmesečno dogajanje na kijevskem Majdanu je spremljal od strani vse do padca Janukoviča, ki je nato dobil zatočišče v Rusiji. Vseskozi je očitno pazil, da ni dajal nobenih spodbud rusko govoreče mu prebivalstvu na ukrajinskem vzhodu, ki se okoli dogajanja v glav nem mestu dolgo ni opredeljevalo. Presenečenje, ko je Rusija tako re koč čez noč aneksirala Krim, je bilo zato na Zahodu tolikšno, da na če lu z Washingtonom ni imel nobenega konsistentnega odgovora in je zašel v niz improviziranih akcij s sankcijami vred, ki očitno lahko sku paj s padanjem cen energentov zadavijo Rusijo, a se tudi že kažejo kot evropski strel v koleno. Svojevrsten podpogodbeni odnos Kremlja s proruskimi separatisti na ukrajinskem vzhodu je posledično postal co na somraka, v kateri ni jasno, kdo je v lovu za kom in bo na koncu stis njen v kot. Tako niti po devetih mesecih bolj ali manj intenzivne drža vljanske vojne v Ukrajini voditelji na Zahodu nimajo pojma, do kod je ruski predsednik pripravljen napenjati lok, Vladimir Putin pa ob novih pritiskih s sankcijami lahko povsem upravičeno razmišlja, da njihov povod ni Ukrajina, ampak režimska sprememba v Moskvi, kjer si ne more privoščiti umika, čeprav vselej razlaga, da služi ruskemu ljud stvu in ne osebni ambiciji. Zamrznjen konflikt, kakršen je pravzaprav v veljavi tudi pod Kavkazom, Vladimirju Putinu, nekoč obrobnemu agentu KGB, ki si je brez posebnih političnih izkušenj z leti prisvojil Ru sijo, zagotavlja razmeroma trdno in z nacionalnimi čustvi povezano avtokratično vladavino. Doklej bo tako, je težko napovedovati, vpokli canega pa se čuti tja do leta 2024.

Humanitarka Monica Dialuce Gambino

Več kot eno leto je koordinirala operacijo Mare Nostrum in hkrati živela z njo na ladjah, ki so iz morja reševale brodolomce. Bila je ena od stotnije prostovoljk Rdečega križa, ki so z vojaško mornarico ponudile prvo pomoč tisočem ljudi in včasih imele priložnost, da rešujejo življenja. Bila je na koncu poti beguncev, v trenutku, ko so umirali in bili povsem obupani. Stopila je na potapljajočo se barko, kjer je bila nepopisna množica moških, žensk, otrok, nosečnic, starcev, ranjencev. »Vsi stisnjeni skupaj do kolen v vodi, ki je bila na ladijskem dnu pomešana z nafto in človeškimi iztrebki. V roke sem vzela otroke, ki so jim umrle matere, tolažila matere, ki so jim v trebuhu umrli otroci, oskrbovala novorojenčke, ki so se rodili med potovanjem. Kdor tega ni videl, ne ve, kaj je človeški obup. Ampak jaz vem, od česa odvračamo pogled.«

Monica Dialuce Gambino je inšpektorica prostovoljk italijanskega Rdečega križa. Diplomantka humanističnih študij in medicinska sestra je delala v Afganistanu, Iraku in Libanonu, sodelovala pri organizaciji pogreba Janeza Pavla II. in pri reševanju žrtev potresov. Zadnje leto je preživela na italijanskih vojaških ladjah, ki so pred obalo Sicilije iz morja reševale brodolomce. Ima 54 let, tri otroke in vnukinjo.

Oskrbovala je opekline, garje, zlome in veliko zelo nervoznih ljudi. Na isti barki so se znašli ljudje iz sovražnih skupin, ki so zbežali iz vojn. Bili so na nasprotnih straneh in znašli so se v položaju skrajne napetosti. Včasih je prišlo na nekaj kvadratnih metrih do hudih konfliktov. »Najbolj me je pretresla sirska družina. Pri Sircih se premakne vsa družina – od novorojenčka do prababice. Dedek in babica sta bila tako dehidrirana, da jima nismo mogli najti žile, da bi jima dali infuzijo. Tam, sredi morja, sem vzela otroško stekleničko in ju pitala. Oba sta preživela.«

Ampak potem je bilo treba ljudi prenesti na vojaško ladjo in prepeljati v najbližje pristanišče, kar je včasih trajalo tri dni. Bila je z ljudmi, ki so izgubili vsako samospoštovanje in jim je bilo treba vrniti človeško dostojanstvo. Hkrati so bili to trenutki nepopisne sreče. Otroci, ki so bili ob prvem stiku zmrznjeni in zaprti sami vase, so se hitro sprostili in se začeli igrati s sestrami, peti, risati. »Damo jim papir in barvice. Otroci ne potrebujejo več od tega in hitro postanejo hudomušni in nagajivi. Jaz ne razumem njihovih jezikov, oni ne razumejo mojega, pa vendar se z vsemi razumemo. Ljudje hitro razumejo, da so na koncu poti naleteli na ljudi, ki jim nočejo nič hudega in jih zaščitijo. Jezik čustev, pogledov in dobronamernih kretenj je univerzalen. Mi jim moramo tudi dati vedeti, da se je s tem njihova pot šele začela. Ampak to tudi sami vedo.«

Eno leto so prostovoljke Rdečega križa skrbele za takšne ljudi. Rdeči križ je nepolitična organizacija. V njej delajo prostovoljke, ki so poročene ženske in matere. Imajo vse probleme, ki jih imajo vse ženske na svetu, delajo pa še to. Niso plačane, ampak na tem delu preživijo svoj letni dopust. »Tudi sama sem mati treh otrok in žena. Ne dajem političnih izjav, lahko pa ob pogledu na Lampeduso, Augusto in Pantellerio postavim vprašanje. Ali v Evropi imamo priseljensko politiko?«

Arheolog Ivan Šprajc

Našli smo veliko nenavadnih stvari: portal v obliki žrela pošasti, ki je med doslej znanimi eden najbolje ohra njenih, pa stele s štukaturami in žebljaste oltarje, ka kršnih pred tem nismo poznali. Morda zato, ker smo vstopili na doslej neraziskano območje. Čaka nas še tri tisoč kvadratnih kilometrov džungle.« Slovenski ar heolog Ivan Šprajc med pogovorom v sogovornika zre s prodornimi oči, kot bi pot skozi džunglo šele iskal.

Letos je po več tednih izsekavanja poti v južnomehiškem pragozdu, na polotoku Jukatan, našel dve starodavni majevski mesti. Razisko valci so ju poimenovali Lagunita in Tamchen. V sedemdesetih je La gunito sicer prvi odkril ameriški raziskovalec Eric Von Euw, ki je nekaj najdb – med drugim »pošastni portal« – prerisal. Vendar so se sledi do Lagunite kasneje izgubile.

Šprajc in njegova ekipa so se po opuščenih in zaraščenih poteh prebijali z mačetami. Čez poplavna območja so se centimeter za centimetrom premikali s terenskimi vozili, opremljenimi z vitli. S seboj so tovorili vo do, hrano in elektronske napra ve. Globoko v gozdu so našli tem plje, palače, nekdanje ulice in tr ge, ki jih je v tisoč letih, odkar so Maji s tega območja izginili, pre rasla narava. Ponovno so odkrili Lagunito, v bližini pa še mesto Tamchen, nekdanji močni poli tični središči.

Šprajc je kot raziskovalec za poslen na ZRC SAZU, odprave pa organizira s pomočjo spon zorjev. Letošnje raziskovanje so podprli podjetja Ars Longa, Adria Kombi, Villas, Rio Bec Dreams in posamezniki Martin Hobel, Ken in Julie Jones ter Aleš Obreza.

Podobno kot Šprajčevo lanskoletno odkritje majevskega mesta Chac tun so tudi letošnji odkritji svetovni mediji pospremili z navdušenjem. »Po dveh mesecih je Šprajc iz džungle prinesel več kot risbe. Prinesel je fotografije,« so oznanili v Washington Postu. »Resnični Indiana Jones na lovu za izgubljenimi mesti,« so ga predstavili v angleškem Guardia nu, »nenehna opreznost zaradi smrtonosnih kač v džungli para živce. Tveganje, da kljub vsemu trudu ne bi našel ničesar, je veliko.«

V gozdu, pravi Šprajc, je zgradbe težko prepoznati, tudi če stojite le ne kaj deset metrov stran od nekdanje palače. Spremenila se je v kup ka menja, zemlje in vejevja. Šprajc si pri raziskovanju pomaga s posnetki iz zraka. Na njih je sredi nižinskega gozda mogoče videti vzpetine, nek danje zgradbe. Profesor opozarja, da so bile predimenzionirane in pre več okrašene. To je majevski kulturi škodovalo, saj je vplivalo tudi na izginjanje gozdov. »Vzrok za izginjanje gozdov je bila tudi povečana po treba po lesnem gorivu, ki so ga potrebovali za žganje apna. Apno pa so potrebovali za izdelavo ometa in okrasnih štukatur,« je pojasnil. »Te ga okrasja je bilo res ogromno. Kar so uničevali v naravi, so uničevali predvsem zato, da so poveličevali elito. Zgodovina je lahko naša učitelj ica, saj ljudje vedno ponavljamo enake napake.«

V Mehiko se je Šprajc prvikrat podal po diplomi, na začetku osemde setih let prejšnjega stoletja. Pravi, da si sprva ni predstavljal, da bo z raziskovanjem mezoameriške kulture prišel do tako temeljnih spoz nanj o ustroju človeške družbe. Njegova odkritja pričajo tudi o pohle pu in pomanjkanju skrbi za skupno blaginjo. »Modri vladarji, pa četu di absolutisti, znajo sredstva razporediti na tak način, da dosežejo so cialni mir. Tisti, ki hočejo imeti vse zase, prej ko slej padejo, ker pride do revolucije. Ta pa vedno vključuje tudi destrukcijo, uničenje, ki ima lahko pogubne posledice za celotno ljudstvo.«