»Izgovorov, da ni strateškega dokumenta, na podlagi katerega bi se lahko kaj ukrenilo za preprečitev vnovičnega izumrtja risa v Sloveniji, zdaj ni več,« pravi eden od soavtorjev strategije ohranjanja in trajnostnega upravljanja z navadnim risom Rok Černe z Zavoda za gozdove Slovenije. Javna obravnava strategije se je zaključila ravno danes, ta mesec pa naj bi bilo tudi že jasno, ali bo evropska komisija podprla projekt Life Links Lynx (Ris povezuje), v katerem naj bi poleg Slovenije sodelovale še Avstrija, Italija, Hrvaška, Romunija, Slovaška in Švica.
Strategijo naj bi udejanjili s projektom Life
Čeprav je že nekaj časa jasno, da je ris v Sloveniji na pragu vnovičnega izumrtja, pred dvema letoma ministrstvo za okolje ni prižgalo zelene luči za brezplačno doselitev štirih risov iz Švice, češ da nimamo strategije. Zdaj jo imamo, projekt Life za risa pa naj bi zapisano v strategiji tudi udejanjil. »Če bo projekt Life potrjen, se bo že letos začelo izvajati monitoringa v Romuniji in na Slovaškem ter se določilo mesto odlova. Hkrati bomo začeli izvajati monitoringe tudi v Sloveniji in na Hrvaškem. Kjer bomo našli samega risa, bomo skušali pridobiti njegov genetski vzorec in določiti spol, zato da bi mu pripeljali risa nasprotnega spola. Živali ne bomo spuščali v njihovo osrednje bivalno območje, torej v snežniško-javorniški masiv, ampak bomo zapolnjevali vrzeli na Kočevskem, Menišiji, Jelovici in še kje,« je razložil Černe, ki je tudi koordinator evropskega projekta Life.
V sedmih letih, kolikor naj bi trajal projekt, naj bi v Slovenijo in na Hrvaško postopoma doselili 14 živali. Černe poudarja, da je za kratkoročno ohranitev risa v Sloveniji ključna podpora projekta Life, ki ga bo – če bo potrjen – sofinanciralo tudi ministrstvo za okolje in prostor. V prvih sedmih letih naj bi ministrstvo primaknilo 180.000 evrov na leto, zatem pa še tri leta po 150.000 tisočakov.
Lovimo zadnji vlak
Za dolgoročno upravljanje risa pa ne bo dovolj zgolj naselitev novih živali, temveč bo treba, kot je zapisano tudi v strategiji, zagotoviti povezavo med našo in drugimi populacijami teh največjih evropskih mačk. Prav izolacija in posledično parjenje v sorodu je namreč po mnenju strokovnjakov glavni razlog, da je celotna dinarsko-jugovzhodno alpska risja populacija spet v kritičnem stanju.
»Treba je vzpostaviti koridor do švicarske in avstrijske populacije risa, ki sta nekaj sto kilometrov stran. Da bi se lahko to zgodilo, mora biti naša populacija risa dovolj velika. Pri tem je tudi pomembno, da živalim omogočimo prehode čez nepremostljive ovire, predvsem avtoceste,« opozarja dr. Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo na ljubljanski biotehniški fakulteti, ki je tudi eden od soavtorjev strategije.
Na vprašanje, ali s strategijo in evropskim projektom Life lovimo zadnji vlak, preden risi pri nas ne izumrejo že v drugo, dr. Krofel odgovarja pritrdilno. »Če v doglednem času ne bomo doselili novih osebkov, bo ris popolnoma izumrl, za vnovično naselitev pa bo potem potrebnih veliko več živali, kar je povezano tudi z višjimi stroški. Nimamo sicer sistematičnega vseslovenskega monitoringa, a novice s terena so iz leta v leto slabše. Po optimistični varianti živi pri nas še od 10 do 15 živali. V zadnjih letih smo izgubili celotno gorenjsko populacijo, kjer naj bi ostal le še en ris. Podobna slika se kaže tudi drugod,« pravi dr. Krofel, ki opozarja, da je Slovenija že zdaj v prekršku, saj po habitatni direktivi država ne sme dopustiti, da se število osebkov zavarovane vrste toliko zmanjša, kaj šele izumre.