Izigravali špansko govoreče naivneže
Spletni portal ameriške televizije CBS je poročal, da sta Gradišnik in Kociper oziroma Loxley in Cool Star skupaj s še štirimi soobdolženimi denar posojala v zameno za posest avtomobilov. Obresti za izposojeni denar so bile tako oderuške, da mnogi posojilne pogodbe niso mogli izpolniti in so morali zato svoja vozila dokončno odstopiti posojilodajalcem.
Večina žrtev je govorila špansko, obtoženci pa so njihovo neznanje angleščine izkoristili tako, da so jim vsebino posojilnih pogodb razložili v španščini, nato so jim dali v podpis listine, ki so bile napisane v angleščini. Podjetja, prek katerih so poslovali, niso bila ustrezno registrirana, obresti pa so rasle v nebo. V nekaterih primerih so znašale tudi 150 odstotkov glavnice, kar je seveda absurdno in kaže na to, da so ljudje resnično zelo potrebovali denar. Zaradi naklepnega oderuškega delovanja šesterici grozi do pet let zaporne kazni.
Kalifornijski časnik The Arrojo Seco Journal je sicer že pred dvema letoma svoje bralce opozarjal, da jih lahko izposojanje denarja od neznancev drago stane. Takrat je poleg Loxleya in Cool-Stara omenjal tudi Marka Romanića, ki je bil prav tako vpleten v afero Celjski goljufi.
Začela sta kot študenta v Celju
Alek Gradišnik, ki je danes star 39 let, in njegov dolgoletni pajdaš Daniel Kociper iz Maribora sta v javnosti znana od leta 2009, ko je celjsko okrožno tožilstvo zoper njiju vložilo obtožnico. Gradišnika so obtožili goljufij in oderuštva, Kocipra pa zlorabe položaja.
Očitki so se nanašali na obdobje, ko sta bila še vodilna funkcionarja v Klubu študentov celjske regije. Leta 2002 naj bi dobesedno izpraznila bančni račun kluba. Skoraj 300.000 evrov študentskega denarja sta posodila številnim obupanim in naivnim ljudem, ki niso dobili posojil na banki in so bili pripravljeni podpisati kar koli, samo da bi se začasno rešili finančnih težav. Bili so pripravljeni plačati neobičajno visoke obresti, večina pa je na koncu ostala brez vsega premoženja. Domnevna goljufa naj bi ves denar, ki so jima ga ljudje vračali, prelivala na račune svojih slamnatih podjetij, ki sta jih drugo za drugim odpirala doma in med drugim tudi v ZDA in Dominikanski republiki.
V tistem obdobju sta prvič izkusila razkošno življenje. Živela sta na veliki nogi in se naokoli vozila z dragimi avtomobili. Z žalostnimi usodami ljudi, ki so bili zaradi njiju in tudi zaradi svoje naivnosti ob vse premoženje, se nista ukvarjala, pa tudi za pranje celjskega študentskega denarja nikoli nista bila obsojena. Ves čas sta se namreč spretno izogibala roki pravice. Ko so jima v Sloveniji kriminalisti začeli dihati za ovratnik, sta posel preselila na Hrvaško, kjer sta prav tako onesrečila in spravila v brezizhoden položaj ogromno ljudi. Obtožujejo ju, da sta v sodelovanju s pajdaši odprla okoli 50 posojilnic in si nagrabila za okoli 12 milijonov evrov premoženja. Najraje sta »poslovala« s starejšimi in v pravu popolnoma neukimi ljudmi, ki so v veliki stiski podpisovali takšne pogodbe, da jim kasneje tudi na sodišču ni mogel nihče več pomagati. Tudi na Hrvaškem (še) nista bila obsojena. Ko je postalo nevarno, sta pobegnila v ZDA in tam nadaljevala svoj posel, hkrati pa sta ves čas živela izjemno razkošno in razsipno.
