»Ni nas. Deset let članstva v Evropski uniji predstavlja za Slovenijo izgubljeno priložnost. Poleg Madžarske smo bili najboljša učenka: majhni in marljivi. Pridno smo prevzeli evro in kot prva nova članica vodili predsedovanje EU,« ob skorajšnji obletnici pove Peter Matjašič, po srcu, razmišljanju in karierni poti pravi Evropejec. Iz Dornave pri Ptuju, majhne občine z 2000 prebivalci, ga je njegova poklicna pot prek Ljubljane pripeljala do Bruslja in Barcelone. Že dvanajst let je navdušen nad evropsko federalno idejo. Ko se je leta 2002 udeležil konvencije za prihodnost Evrope, je ugotovil, da so mu blizu ljudje, ki so zmožni in sposobni voditi pogovor brez političnih opredelitev. Če pa se te vendarle vpletejo vanj, so ga zmožni še vedno voditi argumentirano in kljub nestrinjanjem pozneje iti s sogovornikom tudi na pivo. Odtlej se Matjašič, ki z veseljem pove, da je najprej Evropejec, šele nato Slovenec, ni več oziral nazaj.

Vse bolj dejaven je postajal v Mladih evropskih federalistih, nevladni organizaciji, ki v tridesetih državah združuje okoli 30.000 članov, njihov cilj pa je mladim približati federalno idejo združene Evrope. Dve leti je organizacijo vodil na položaju generalnega sekretarja in o mladinski politiki govoril tudi na Kitajskem. Med svojim delom v Bruslju je po začetnem embargu nekaterih članic na dotok delovne sile iz novih članic občutil dvoličnost Evropske unije tudi na lastni koži. Da je dobil plačilo, je moral v Sloveniji odpreti s. p. in račune izstavljati v Bruselj. Za Matjašiča so bile te peripetije le obrobna zadeva.

Brez idej in profilacije

Mladinska politika ga je namreč tako prevzela, da se je odločil kandidirati za položaj predsednika Evropskega mladinskega foruma, največje lobistične skupine mladih v Bruslju, ki združuje 99 mladinskih organizacij po vsej Evropi. Uspelo mu je, letos se mu izteka drugi mandat. Ko je po Evropi strašila trojka, se je v okviru nevladne skupine zaskrbljenih evropskih državljanov Avanti Europe bojeval proti varčevalnim ukrepom v Grčiji. Kot da vse to delo še ne bi bilo dovolj, je letos prevzel novo delovno mesto. Postal je vodja projektov v Open Society Initiative for Europe in se preselil v kozmopolitsko Barcelono. Trenutno se ukvarja z evropskimi volitvami.

Deset let po vključitvi države v evropsko družino se Matjašič sprašuje, kaj je s slovensko potjo v EU šlo narobe. »Lahko bi šli po poteh Estonije, ki je v svojem razvoju preskočila kar nekaj gospodarskih panog. Toda da jim je to uspelo, so vlagali v inovativnost,« o izgubljenih priložnostih Slovenije razlaga Matjašič, ob čemer pa dodaja, da je bil razvoj pri nas zavrt tudi z nacionalno obsedenostjo, kdo je koga v drugi svetovni vojni. Sloveniji v teh desetih letih očita pomanjkanje idej in jasne profilacije znotraj EU. Med predsedovanjem je pogrešal slovenske ideje, za katere bi bilo jasno, da se jih je država spomnila sama. Te manjkajo tudi pri mladinski politiki. Katastrofalno se mu zdi, da se v Sloveniji zdaj dogaja beg možganov, fenomen, ki so ga nekatere stare članice doživele v 90. letih, Madžarska, Litva in Latvija pa nemudoma po vstopu v integracijo. Če država ne ve natančno, kaj hoče od Evropske unije, enako po njegovem mnenju velja tudi za naš pogled o prihodnjem ustroju te povezave. »Edine pozitivne iskrice so bile razmišljanja Boruta Pahorja in Danila Türka, da želi Slovenija biti del notranjega kroga članic, če bi prišlo do Evrope različnih hitrosti.«

Evroskepticizem kot del splošne klime

Za Matjašiča je povsem normalno, da vsak dan uporablja dva ali tri jezike. Evropskih volitev se bo zagotovo udeležil. Nikakor se ne šteje med evroskeptike, je pa do EU evrokritičen. »Ne želim si takšne EU, kjer določene države zaobidejo evropsko komisijo in drugim vsilijo svojo voljo,« razlaga. Prav visok evroskepticizem je ob nizki volilni udeležbi na evropskih volitvah ena od posebnosti Slovenije. Če je slovenska javnost na Unijo pozitivno gledala vse do krize, je naše javno mnenje prav v letih končanja obdobja debelih krav prenehalo imeti pozitivno mnenje o Uniji. Odtlej ji podpora samo še pada.

Naraščanje evroskepticizma v Evropi je pri njenih severnih in južnih članicah precej povezano s krizo, ocenjuje Nick de Boer, raziskovalec na amsterdamskem centru za pravo in vladanje, ki deluje v okviru tamkajšnje univerze. V severnih, bogatejših državah članicah vlade zategujejo pasove proračunske porabe. »Ljudje so dejansko začutili, da bodo za krizo morali plačati tudi sami, in zato delno krivijo EU.« Še težje so razmere v južnih državah članicah, kjer vlade od državljanov pričakujejo, da bodo prevzeli nase velika bremena, medtem ko imajo malo vpliva na sprejemanje politik. Alternative trenutnemu reševanju krize ni na vidiku, za prihodnost ne obstaja pozitivna perspektiva, pravi de Boer.

Dr. Slavko Kurdija s Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij prav tako meni, da naraščanje nezaupanja Slovencev v EU ni specifičen slovenski pojav, ampak je del splošnejše klime v Evropi, razen morda v Skandinaviji. »V zadnjih dveh letih je v Sloveniji padec zaupanja povezan tudi z govorjenjem o mogočem prihodu trojke, ki se jo je razumelo kot nekakšno finančno-politično okupacijo, nekoga, ki brutalno pritiska na ekonomske sektorje,« pravi Kurdija in dodaja, da bi imeli zagotovo neprimerno več težav s pozitivnim izidom referenduma o vstopu v EU, če bi ga izpeljali danes.

»Vlade pozabijo omeniti, da so bile za mizo, ko so se sprejemale odločitve«

Pred krizo je bil padec zaupanja v EU, ki se kaže nekako konstantno od vstopa leta 2004, povezan tudi s splošnejšim nezaupanjem v politiko, parlament in vlado. »Afer je bilo veliko, ne le pri nas, šlo je za nezaupanje v organe nadzora. Lahko je sicer reči, da se na zahodu to ne dogaja, vendar se,« pravi Kurdija. Dodaja, da so Slovenci na EU ob vstopu gledali zelo realistično: »Drugod v vzhodnih državah je bilo čutiti več pričakovanja, da bo vstop prinesel dvig standarda, da bo vstop nemudoma obrnil življenje na boljše, to so kazale raziskave. Slovenci smo bili bolj zadržani, ni bilo kakšnih posebnih iluzij.«

Ključna težava za naraščajoči evroskepticizem po vsej Evropi je po mnenju de Boera v tem, kako so Evropsko unijo v zadnjih letih »prodajali« državljanom. »Najprej je bilo oblikovanje Evropske unije predvsem pojem miru, pozneje pa se je poudarjalo, da EU prinaša dostop do prostega trga. Ta je resda vsem koristil. Toda zdaj se dozdeva, da EU ne uspeva več državljanom prinašati gospodarskih koristi.« De Boer opozarja tudi na pomanjkanje demokracije v Evropi. Ljudem se namreč postavlja zgolj izbira, ali ste za EU ali proti njej: »Obstajajo še druge poti. Evropa je lahko tudi bolj liberalna in socialna.« Zaradi pomanjkanja transparentnosti v postopkih sprejemanja odločitev na ravni EU lahko po de Boerovem mnenju vlade to informacijsko luknjo s pridom tudi izkoriščajo in krivdo za nepriljubljene sprejete politike zvalijo na Bruselj. »Pozabijo pa omeniti, da so za mizo, kjer so se sprejemale te odločitve, sedele tudi same.«

Na Evropsko unijo pogosto letijo, upravičeno ali ne, kritike o zbirokratiziranosti in neučinkovitosti, večno vprašanje je, koliko državljani EU poznajo Unijo in njeno delovanje. Na vprašanje, ali je padec zaupanja vanjo torej utemeljen, Kurdija odgovarja skozi oči metodologa: »To je dilema, ki si jo lahko zastavite povsod. So ljudje dovolj informirani, preden gredo na volitve, na referendum? Jaz pravim, da je javno mnenje mit z realnimi učinki. Ne gre za to, ali je to, kar ljudje pravijo, morda prav ali narobe, tako preprosto je. Ocena javnega mnenja je vedno posledica predstav ljudi, a z realnimi učinki, ki se pokažejo na volitvah.«

Do več evropskih sredstev z manj politike in boljšo organizacijo

Prosti pretok ljudi, kapitala in storitev so temeljne pridobitve vsake nove države članice, tako je bilo tudi s Slovenijo. Ob vstopu države v območje evra januarja 2007 smo se veselili zaradi skupne valute, ko nam ob prehodu državnih mej v večini Evropske unije ne bo več treba iskati menjalnic. Ko je dobra tri leta po slovenskem vstopu v EU z uvedbo schengenskega režima padel še notranji nadzor na kopenskih in morskih mejah s članicami Evropske unije, smo doživeli še eno pridobitev EU – lažja potovanja. Pogosto se pritožujemo nad evropsko birokracijo, toda po drugi strani Slovenija vedno znova ni znala izkoristiti priložnosti strukturnih skladov in črpanja subvencij.

Izkaz Slovenije pri izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja članstvo v Evropski uniji, je precej deljen. Čeprav je bila Slovenija v tem času neto prejemnica evropskih sredstev, ji ni uspelo v zadostni meri izkoristi možnosti financiranja iz evropskih skladov. Da bi lahko iztržila več, ocenjuje dr. Maja Bučar s fakultete za družbene vede. Čeprav je križ tudi pri oblikovanju strategije za črpanje evropskih sredstev, Bučarjeva ocenjuje, da je večja težava pri njihovem uresničevanju in njihovi pripravi. »Z vsako novo vladajočo garnituro je namreč prišlo do organizacijskih in kadrovskih sprememb tistih, ki pripravljajo strategije,« razlaga dr. Bučarjeva. Zamenjave niso potekale zgolj na ravni vodij oddelkov, temveč tudi na nižjih ravneh. Tako je bilo upočasnjeno črpanje evropskih sredstev. Želja boljšega izkoristka tega črpanja je postala talka slovenskih notranjepolitičnih težav, ocenjuje dr. Bučarjeva.

Po njenem mnenju je država za finančno obdobje 2007–2013 še kar dobro pripravila dokumente, za finančno obdobje 2014–2020 pa se je zalomilo. Od krize naprej pri pripravi strateških dokumentov šepa. »Že leta 2009 bi morali pripraviti strategijo razvoja, a je še danes ni.« Da nekatere druge države prav tako nimajo pripravljenih še nekaterih strateških finančnih dokumentov, je za Bučarjevo slab izgovor. Slovenija sicer pričakuje, da bo tudi do leta 2020 ohranila status neto prejemnice. Nov partnerski sporazum z evropsko komisijo z jasnimi utemeljitvami izbranih strateških prioritet v državi naj bi sklenili maja. »Zavedati bi se morali, da bodo edine nove investicije v tem času lahko v državo prišle iz evropskih sredstev,« pravi dr. Bučarjeva in dodaja, da dnevna politika tukaj seveda vidi lastni interes.