Gospodarska kriza ter vse večja dohodkovna in premoženjska neenakost sta med ekonomisti na plano potegnili nove ideje, ki so v nasprotju s še vedno prevladujočim Friedmanovim neoliberalnim konceptom. Med nosilci novih idej je nova zvezda francoski ekonomist Thomas Piketty, ki opozarja, da koncentracija kapitala v rokah peščice in povečevanje neenakosti vodita do politično nevzdržnih družbenih nasprotij. Zato predlaga progresivno obdavčitev bogastva in dediščine. Tak davek bi moral biti po njegovem mnenju globalen, saj bi le tako onemogočil davčno konkurenco in izogibanje plačevanju.
Slovenci ne maramo bogatašev
Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete pravi, da je problematika premoženja in distribucije bogastva v Sloveniji manj aktualna kot v tujini, zlasti seveda na Zahodu. »Čeprav se je v zadnjih letih neenakopravnost razbohotila tudi pri nas, je stopnja egalitarnosti še vedno precej visoka. Poleg tega kopičenje bogastva v Sloveniji ne velja kot vred nota ali dokaz sposobnosti, ampak raznih čudnih praks, zato je odnos do bogatašev izrazito odklonilen. Ne le zaradi naše socialistične preteklosti, temveč zato, ker nismo nikoli imeli domačih ekonomskih elit,« ugotavlja Kovač. Ker je resničnih bogatašev v Sloveniji malo, pa še ti so večino premoženja poskrili v davčnih oazah in drugih »črnih luknjah«, bi imela kakršna koli prerazporeditev bogastva po njegovem mnenju »razmeroma skromen učinek«.
Enako meni Jože P. Damijan, prav tako z ljubljanske ekonomske fakultete. S Pikettyjem se sicer strinja, meni pa, da je njegov predlog utopičen. »Težko si je predstavljati, da bi politične elite v razvitih državah, ki jih izdatno sponzorirajo kapitalske elite, kdaj 'smele privoliti' v tak davek, po leg tega pa je praktično nemogoče, da bi tak davek hkrati sprejele vse države sveta. Mnoge namreč odlično živijo od tega, da kot davčne ali bančne oaze privabljajo globalne finančne tokove globalnih lastnikov kapitala,« ocenjuje Damijan. Po njegovih bese dah bi bilo rešitve za bolj vzdržno ravnotežje med kapitalom in delom laže poiskati v izkušnjah skandinavskih držav, ki imajo razmeroma visoke davke zlasti na dohodke in kapitalske dobičke, obenem pa zelo močno socialno politiko.
Premoženje je sicer obdavčeno povsod po svetu, tudi v Sloveniji. Tudi pri nas plačujemo davke na nepremičnine, čeprav še vedno po starem, pa na vodna plovila, luksuzne avtomobile, in tudi na dediščino. Kljub temu pa je izkupiček od teh davkov v primerjavi z evropskim povprečjem več kot skromen.
Naše premoženje je 4-krat manj obdavčeno kot v EU
Po zadnjih podatkih Eurostata za leto 2012 znašajo v Sloveniji prihodki od premoženja le 0,6 odstotka BDP, v EU pa kar štirikrat več, 2,3 odstotka.
Kovač tako nizek izkupiček pripisuje dediščini socializma, zaradi katere imamo obdavčeno predvsem delo, ne pa tudi kapital, in temu, da se s premoženjskimi davki doslej še nismo začeli resno ukvarjati – pač zato, ker jim volilna baza izrazito nasprotuje, kar se je pokazalo tudi pri zelo nespretno pripravljenem nepremičninskem davku. Čeprav je ta klavrno propadel, pa Kovač meni, da je njegova skorajšnja uveljavitev le vprašanje časa. Prav tako se po njegovem pri prihodnji davčni reformi ne bomo mogli izogniti ureditvi obdavčitve ostalega premoženja in dediščine.
Podobno razmišlja tudi Damijan. »Ne gre samo za večjo primerljivost z EU ali polnjenje proračuna – davki na premoženje namreč vplivajo na bolj racionalno rabo posameznih tipov premoženja, predvsem nepremičnin. Pri slednjih bi to med drugim povzročilo, da starejši, ki nimajo dovolj sredstev za plačevanje davkov na (pre)velike nepremičnine, te podarijo svojim otrokom in se preselijo.«
Po drugi strani pa se mu zdi, da je ostrejši davek na dediščine, na primer z visoko davčno stopnjo že v prvem kolenu, smiseln predvsem v državah z visoko koncentracijo premoženja. »Pri nas višji davek na dediščine ne bi imel velikega pomena, saj koncentracija bogastva ni velika. Zaradi socializma nimamo veliko premožnih ljudi, proces tajkunizacije iz prejšnjega desetletja pa je tudi klavrno propadel,« ocenjuje Damijan.
Slovenska posebnost
V Zbornici davčnih svetovalcev Slovenije (ZDSS) opozarjajo na »slovensko posebnost«. »Večina prebivalstva ima nepremičnine, ki jih je pridobila v 90. letih minulega stoletja, danes pa kar 70 odstotkov ljudi prejema dohodke, nižje od povprečnih, ali pa jih sploh ne prejema. Zato je obdavčitev premoženja težko rešiti pravično, povsem nemogoče pa politično, še posebej če se z zakonom določi vrsta izjem, kot se je to zgodilo uvajanju nepremičninskega davka,« pravi predsednica zbornice Simona Štravs.
V zbornici menijo, da bi pri obdavčitvi premoženja fizičnih oseb morali upoštevati vsaj dva dejavnika – letno povprečje dohodkov, ki so obdavčeni z dohodnino (na primer za preteklih pet let), in višino premoženja, kjer pa je, kot opozarjajo, nujno treba dopolniti in popraviti trenutne posplošene cenitve. Pri obdavčitvi nepremičnin bi morali popraviti tudi sedanje nelogično vrednotenje in vzpostaviti nekakšen minimalni socialni standard.
Davčni svetovalec Dejan Petkovič nam je to ponazoril na primeru nepremičnine v vrednosti 100.000 evrov in povprečnega letnega dohodka preteklih petih let v višini 10.000 evrov, torej malenkost večjem, kot znaša minimalna plača. Po predlogu zbornice ob na primer 0,25-odstotnem davku na nepremičnine davek ne bi smel presegati enega odstotka posameznikovega dohodka preteklega leta. Letni davek na nepremičnino, ki bi sicer znašal 250 evrov, bi zaradi korektiva višine dohodka tako znašal le sto evrov.
V zbornici menijo, da bi se moralo (po razumnih stopnjah) obdavčiti tudi vse premoženje, s katerim se ustvarjajo dohodki (poslovne stavbe, zemljišča...), prav tako pa (po pošteni metodologiji) tudi luksuz – tega je seveda treba prej opredeliti. Pri obdavčitvi dediščin pa bi bilo po njihovem treba ohraniti dosedanjo ureditev. Davek na dediščino sicer znaša v Sloveniji od 5 do 39 odstotkov, pri čemer je obdavčitve oproščen celoten prvi dedni red – torej dedovanje od staršev na otroke in med zakonskim partnerji.
