Če je bilo pod prejšnjim pravosodnim ministrom Senkom Pličaničem nekaj običajnega, da je ministrstvo ob pripravi zakonodaje gladko spregledalo vse predloge in pripombe, ki so prišle iz vrst sodstva ali tožilstva, so vsi akterji od novega ministra Gorana Klemenčiča zagotovo pričakovali drugačen pristop. A ga, vsaj tako kažeta odziva vrhovnega sodišča in vrhovnega tožilstva na sprejem novel zakona o sodiščih, o sodniški službi in o državnem tožilstvu (vlada jih je potrdila na četrtkovi seji), niso dočakali. Povsem enake očitke je bilo včeraj slišati tudi s sodnega sveta, a so na ministrstvu takšne navedbe kljub vsemu označili kot neresnične.
Prve zakonske spremembe s področja pravosodja po besedah ministra Klemenčiča med drugim prinašajo pomembno optimizacijo delovanja mreže sodišč, urejajo pa tudi lažjo možnost razporejanja okrajnih sodnikov na okrožna sodišča, s čimer bi imeli predsedniki sodišč možnost, da izenačijo obremenjenost sodnikov na okrožnih in okrajnih sodiščih. Najbolj izpostavljena novost tožilske zakonodaje je vzpostavitev posebnega oddelka za postopke v zvezi z odvzemom premoženja nezakonitega izvora, v skladu s priporočili Greca pa naj bi znotraj tožilskih in sodnih vrst po novem vzpostavili tudi posebni komisiji za etiko in integriteto.
Sistem zapletenih birokratskih pravil
Na vrhovnem sodišču sicer niso želeli dodatno komentirati nove zakonodaje in načina njenega sprejemanja, iz njihovih pripomb, ki so jih glede obeh »sodniških« zakonov naslovili na ministrstvo in so jih na našo prošnjo dostavili tudi nam, pa je razvidno, da se jim zdi večina zakonskih rešitev zgrešenih oziroma celo nepotrebnih. Pravijo namreč, da niti ne gre za novosti, saj so nanje podali pripombe že pred meseci, ko so predlagali, da bi vsi akterji opravili razpravo o samem konceptu obeh zakonov. To se nato vseeno ni zgodilo, povrhu pa se ministrstvo niti ni opredelilo do njihovih pripomb, ampak je preprosto ostalo pri predlogu, ki je bil pripravljen že lani. »Kot kaže, je predlog zgrajen na enakih ocenah in politikah kot predlog prejšnjega ministra,« so bili jasni na vrhovnem sodišču. Zmotilo jih je tudi precej predvidenih zakonskih rešitev, a bomo zaradi prostorske omejenosti izpostavili zgolj eno – po oceni vrhovnega sodišča zelo malo sodnikov izpolnjuje pogoje, ki jih je za možnost prehoda z okrajnega na okrožno sodišče postavilo ministrstvo, zato na tak način problema različnih obremenitev sodnikov po njihovem ne bo mogoče rešiti.
Podobno nezadovoljni z ravnanjem ministrstva so tudi na vrhovnem tožilstvu, saj pravijo, da v pripravo tožilske novele niso bili vključeni na običajen način. »Predlagano besedilo močno odstopa od rešitev, do katerih so se že pred časom dokopali v delovni skupini, ki je usklajevala osnutke v mandatu dveh prejšnjih ministrov in smo jih ocenjevali pozitivno, a novega strokovnega usklajevanja vseeno ni bilo. Poleg tega je ministrstvo predlog poslalo v pripombe z neobičajno kratkim rokom, zgolj od petka do ponedeljka, zato sploh ni bilo mogoče pridobiti mnenja vseh tožilstev, ob tem pa tudi ni navedlo utemeljenih razlogov za takšno naglico,« svoje nezadovoljstvo utemeljujejo na tožilstvu. Nezadovoljni so tudi s predlagano ureditvijo vprašanj etike in integritete, ki po njihovem v družbo pošilja napačno sporočilo, poleg tega pa ta vprašanja rešuje že zdajšnja zakonodaja. »Ob tem so nove rešitve, ki uvajajo tudi nove organe, zastavljene kot sistem zapletenih birokratsko formaliziranih pravil, ki terjajo obilo administriranja,« dodajajo na vrhovnem tožilstvu.
Poseg v neodvisnost sodstva
Na novo zakonodajo so se včeraj ogorčeno odzvali tudi v sodnem svetu, kjer ocenjujejo, da gre za nov primer nepremišljenega poseganja v zakone brez predhodno izdelane strategije. Vlada in državni zbor običajno sodnemu svetu postavljata nerazumno kratke roke za podajo mnenja o spremembah zakonodaje, tokrat pa je vlada oba »sodniška« zakona potrdila, celo preden je sodni svet o njiju podal dokončno mnenje. Zato gre po njihovi oceni v tem primeru za nedopustno ravnanje in celo za poseg v neodvisnost sodstva.
Kljub vsemu na ministrstvu ostajajo neomajni, saj so nam zatrdili, da so zakonske rešitve sprejeli po več kot leto dni trajajočih razpravah, tudi nadaljnja usklajevanja pa ne bi »nikoli privedla do popolnega soglasja vseh udeleženih«. Po njihovem namreč ne gre samo za različne poglede med ministrstvom in sodstvom oziroma tožilstvom, temveč tudi za različna – tudi diametralno nasprotna – mnenja znotraj samega sodstva oziroma sodnega sveta. Pri zakonodaji, ki je nastala na podlagi predlogov iz sodstva in tožilstva, so med drugim sodelovali tudi predstavniki tožilstva, vrhovnega sodišča in sodnega sveta, »vse ključne rešitve pa so bile že pred mesecem dni na ločenih sestankih predstavljene tako vrhovnemu sodišču kot vrhovnemu tožilstvu«, še vztrajajo na ministrstvu za pravosodje.
A kot so nam v zvezi s tem povedali na vrhovnem tožilstvu, je bil omenjeni sestanek sklican le dan po njihovi oddaji pripomb na zakonske rešitve (te so, spomnimo, morali pripraviti od petka do ponedeljka), pa še tam je bil čas odmerjen izredno skopo, saj so morali razpravo zaključiti še isti dan do določene ure, nato pa je bil predlog takoj poslan v obravnavo vladi.
