»Če bi se pred desetimi leti, ko so se v gospodarstvu izvajale najrazličnejše prakse, lotili tega področja na tak način, bi bila zadeva še sprejemljiva. Vendar v politiki tedaj ni bilo interesa za kaj takega. Sedaj gre za čisti populizem in voajerizem,« se je na novelo zakona o sodnem registru, po kateri bi lahko kdor koli z enim klikom na spletu po imenu in priimku posameznika ugotavljal, v katerih gospodarskih družbah in drugih subjektih vpisa v sodni (in poslovni) register je ta udeležen kot družbenik, ustanovitelj ali zastopnik, odzvala poznavalka zbirk podatkov.
Njen kolega, ki se pri svojem delu prav tako vsakodnevno sooča s spletnimi podatkovnimi bazami, ob tem poudarja, da imamo pri nas že tako in tako zelo odprte registre (javnega in zasebne). Zato tudi odločitev pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, da se še bolj odpre Ajpes, ocenjuje kot nepotrebno. »Vse so že pokradli, sedaj pa se bomo še glede tega sprli. Pa tudi, če ne znaš iskati po tovrstnih bazah, ti njihova javna dostopnost nič ne pomaga.«
»Moti me predvsem hitenje«
Na pravosodnem ministrstvu poudarjajo, da je sprememba zakona o sodnem registru potrebna le toliko, »kolikor so v času gospodarske krize iskrene naše želje po zagotovitvi visoke stopnje zaupanja v poslovna razmerja in pravni promet ter po odpravljanju birokratskih ovir«. Sodni register po njihovem mnenju trenutno le deloma izpolnjuje svoje poslanstvo. »Z objavo in javnim dostopom do teh podatkov se po eni strani vnaprej preprečuje možnost nastopa konflikta interesov oziroma se omogoča širšemu krogu zainteresiranih subjektov ugotovitev konflikta interesov še pred potencialnim nastankom škode,« svojo odločitev opravičujejo na ministrstvu, ki ga vodi nekdanji predsednik KPK Goran Klemenčič.
A informacijska pooblaščenka, ki nasprotuje spremembam zakona o sodnem registru, se s tovrstnimi razlagami ne strinja. Veljavne določbe zakona o sodnem registru po njenem mnenju že od leta 1994 določajo javnost določenih osebnih podatkov družbenikov, ustanoviteljev, zastopnikov, članov uprave in nadzornega sveta v meri, »ki je potrebna in primerna za varnost pravnega prometa«. »Vsak se torej lahko seznani s podatki o vlogah posameznika pri določenem subjektu vpisa,« poudarja Mojca Prelesnik. Njena predhodnica Nataša Pirc Musar ob tem opozarja, da ta sprememba ni bagatelna in ni majhna, kot se morda zdi na prvi pogled, zato jo moti predvsem hitenje pravosodnega ministrstva (oziroma vlade), ki je novelo zakona po skrajšanem postopku poslalo v DZ. »Kaj se je zgodilo, da je treba hiteti? Biti družbenik v več družbah ni nezakonito. Kaj je torej sporno in kaj želimo z javnostjo doseči? Kateri problem torej rešujemo? Zdi se mi, da odgovorov na ta vprašanja ni,« je kritična Pirc-Musarjeva. Ker družbenik ni javni funkcionar ali javni uslužbenec, transparentnost zasebnega sektorja po njenem mnenju ne more biti sama sebi namen.
Raje lažja dostopnost bonitetnih ocen
Ustavni pravnik Rajko Pirnat pa gre še dlje. Argument pravosodnega ministrstva, da »bodo poslovni subjekti z zagotovitvijo tudi teh relevantnih podatkov lahko že vnaprej celovito ocenili pravni položaj subjekta, s katerim sklepajo ali nameravajo skleniti pravno-poslovno razmerje«, je po njegovem mnenju ustavnopravno nesprejemljiv. »Možnost celovite ocene položaja subjekta, s katerim bo nekdo sklenil pravno-poslovno razmerje, nikakor ni pravica drugih, zaradi katere bi bilo dopustno posegati v ustavno pravico varstva osebnih podatkov. Zlasti pa ta poseg ne prestane testa sorazmernosti, saj gotovo ni najblažji možni način, s katerim je mogoče doseči boljšo oceno pravnega položaja subjektov – precej učinkoviteje bi bilo zagotoviti lažjo dostopnost bonitetnih ocen,« je jasen Pirnat.
Informacijska pooblaščenka ob tem izpostavlja že izkazano neprimerno prakso, po kateri naj bi se javnost zaradi nedelovanja (ali vtisa o nedelovanju) pristojnih državnih organov »tolažila« z brskanjem po osebnih podatkih. »Takšen je bil primer objave davčnih neplačnikov, pri čemer je po letu in pol jasno, da zakon ciljev ni dosegel, podatki pa se še vedno objavljajo. V primeru predloga spremembe zakona o sodnem registru bo izpolnitev ciljev nemogoče nadzirati, saj ti niso določeni,« pojasnjuje Mojca Prelesnik. Zato je tudi prepričana, »da v državi ne potrebujemo novega orodja za javni linč posameznikov, ampak delujoč državni aparat, ki bo poskrbel, da bo prepovedanih ravnanj, ob sicer svobodni gospodarski pobudi, manj«.
