Nič več vstajniška, le zgodovinska proslava

Od partizanskih do Glenna Millerja

Torej prireditve, na katero je Zoran Janković dan prej v govoru na kongresu PS – na katerem je približno 422 volilcev odločilo o koncu aktualne vlade – zbrane izrecno povabil. Med drugim rekoč tudi, da zastopa tiste, ki se ne bojijo peti Hej brigade. No, petje omenjenega partizanskega evergreena bržkone presega doseg ljubljanskega župana, za prireditev, ki je lansko leto še jahala na postvstajniškem sentimentu, bi pa letos lahko rekli, da se je konkretnejšim navezavam na aktualno dogajanje izognila oziroma da se je zadržala znotraj okvirjev glasbeno-scenske prireditve oziroma formata zgodovinske proslave. Uradno je nosila ime: »Upor! Zavezniki v boju!«, koncipirana je bila tako, da se je poleg železnega partizanskega repertoarja dalo slišati tudi tradicionalno »zavezniško« godbo, Glenna Millerja, španske, italijanske, ruske in francoske revolucionarne napeve, prav tako pa nekaj novodobnih komadov, kakršne se je nekoč na splitskem festivalu dalo slišati na večeru: »Ustanak i more«. Zgodil se je pa tudi krajši nagovor v kitajščini. Kubancev in Vietnamcev ni bilo.

Uvodno zanimanje je kakopak budil pogled na prvo vrsto, kjer so glavne simbolne figure posedle tako, da je Janez Stanovnik dobil enega od prvih stranskih stolov z desne, na sredini je bil Milan Kučan s soprogo, medtem ko se je Zoran Janković usedel na enega od stranskih stolov na levi. V osrednjem delu prve vrste je bilo opaziti tudi Jelka Kacina, o katerem je slišati, da zadnje čase v zavetrju evroposlaništva krepi svoje promocijske dejavnosti. Boruta Pahorja ni bilo. Zadržal se je na Štajerskem. Prav tako ni bilo Danila Türka. In seveda ne Alenke Bratušek. Na vprašanje, kje bi sedela, če bi prišla, Mitja Klavora, generalni sekretar ZZB NOB, ki je razpored delal, ni odgovoril, češ da o tem ni razmišljal, ker Bratuškova ni potrdila prihoda in zato tudi ni bila predmet razmisleka. Janković je bil tudi edini, ki se je pred začetkom dogajanja rokoval s kompletno prvo vrsto. Posebnost tega manevra je bila, da se je ves čas z levico držal za bok, kot da je utrujen. In razlika v rokovanju s Kučanom ali pa recimo s Kacinom je bila v tem, da se je v prvem primeru pozdrav omejil na hiter stisk roke, brez globljih pogledov, pa tudi privzdignila se je vrhovna avtoriteta iz stola komaj kaj, medtem ko je Kacin Jankovića dočakal v že vzravnani drži, rokovanje pa je vsaj od daleč delovalo na robu: »Stari, svaka čast,« čestitke. Torej niti ne zgolj kurtoazne.

Dvorana je bila napolnjena tričetrtinsko, solidno, vendar pa tudi zaznavno manj, kot leto poprej. Na pogled je bilo v občinstvu več žensk. Starejših punc. »Ker smo preživele vojno in se spomnimo tistih časov,« je svojo prisotnosti pojasnila predstavnica ducata starejših vrstnic iz Ljubljane, ki so posedle v prvo vrsto na tribuni. Garderobe obiskovalcev so bile neglamurozne in druga od druge neizstopajoče, tudi staropartizanskih civilnih oprav, ki jo konvencionalno sestavljajo sako, jopica, srajca brez kravate ter čepica s šiltom, ni bilo mnogo. Dokaj umirjeno in nebombastično torej. Aljaž iz Logatca, opazno mlajši državljan (27 let), je kot razlog za udeležbo navedel liberalne ideje. »Primer neliberalnih idej je Janša. Primer liberalnih idej? Hm, da, težava, tega pa težko navedem.« Njegov vrstnik Jan iz Škofljice, mladenič s triglavko na glavi, je dejal, da je pač potomec partizanske družine in da se je izročilo preneslo tudi nanj. »Izročilo, da je treba držati skupaj. Se boriti. Če sem zaveden Slovenec? Ja, lahko bi rekel, da sem, čeprav je s tem pojmom pri nas težava, ker so ti, ki se imajo za zavedne Slovence, praviloma nacionalisti oziroma skini.«

Zaradi koroških partizanov ob odškodnino

Zadeva je trajala dve uri, ki sta minili razmeroma hitro. »Bila je odlična proslava,« je ocenil slišano in videno gospod Kučan: »Drugačna, bolj internacionalna kot lani, vendar pa odlična.« Se je za strinjati. Izmed številnih nastopajočih pevcev, glasbenikov, igralcev in povezovalcev velja na prvem mestu omeniti zelo dober, številen, a tiho in ubrano ter mestoma že kar revijalno naravnan bend, sestavljen iz nekaj pihalnih godb, ki je z nevsiljivimi, prej minimalističnimi in intimističnimi kot razkošnimi aranžmaji podprl vokalne izvedbe oziroma recitale. In nekaj njih, Bogdana Herman na primer, je bilo zares prepričljivih. V ozadju so se ves čas menjale arhivske fotografije, pri čemer velja izpostaviti serial fotografij, ki je podprl zborovsko izvedbo komada Jutri gremo v napad. Sestavljen je bil zgolj iz nemrkih partizanskih portretov, evidentno fotografiranih v sončnih odmorih druge svetovne vojne. Eden humornejših momentov je bila napoved mladega avstrijskega benda, ki so ga napovedali z besedami, da Avstrija ni vojne odškodnine po 2. svetovni vojni plačala zgolj zaradi aktivnosti koroških partizanov.

Ob izhajanju iz dvorane smo naleteli na branilca košarkarskega kluba Olimpija. Sodeč po preznojeni opravi je med proslavo v sosednjem prostoru treniral. Nehote je izzval primerjavo. Primerjavo med slovensko levico in Olimpijo. Da se da v obeh primerih opaziti podobno frekventnost menjav vodilnih ljudi, konceptov, rešilnih idej...