Visoka gospodarska šola v Celju (VGŠ) je eden od treh visokošolskih zavodov, ki se je po nedavni razsodbi sodišča moral sprijazniti s tem, da ne bo dobil že dodeljene koncesije. A je tudi eden od 46 zasebnih visokošolskih zavodov, ki novega zakona o visokem šolstvu, ki močno zaostruje pogoje za zasebnike, morda ne bodo preživeli.
Dr. Gašper Gantar, dekan VGŠ, pravi, da nima nič proti prizadevanjem ministra Pikala, da bi tudi za zasebne šole in fakultete veljali visoki kakovostni standardi. »Nasprotno, kakovost mora biti v visokem šolstvu na prvem mestu.« Toda če bo zakon ostal tak, kot je zdaj, zatrjuje, ne bo prispeval h kakovostnemu zasebnemu šolstvu, temveč bo le utrdil monopol javnih zavodov, zasebnike pa prisilil k iskanju rešitev, ki ne bodo nujno v prid kakovosti. »Če ti seveda ne bodo prej obupali in šole zaprli...«
»Verjamem, da so nekateri sodelavci v prejšnji vladi s svojimi odločitvami poskrbeli zlasti za zavode, s katerimi so bili povezani, a tudi sedanje odločitve so v prid predvsem ustanovam, iz katerih prihajajo glavni odločevalci. Vseeno ne razumem, zakaj bi bilo pametno uničiti vso konkurenco javnim univerzam in zasebne zavode, ki povečujejo ponudbo in ljudem omogočajo študij bliže domu, « se sprašuje naš sogovornik.
Reorganizacija ali potop
Novi zakon o visokem šolstvu močno zaostruje pogoje za ustanovitev in delovanje zasebnih zavodov. Med drugim bodo morali ti redno ali pogodbeno za poln delovni čas zaposlovati vsaj tretjino akademskega osebja. Državni sekretar na pristojnem ministrstvu Mirko Pečarič zatrjuje, da je tretjina zaposlenih »standard v večini evropskih držav«. Po uveljavitvi zakona bodo imeli zasebniki le dve leti časa, da se reorganizirajo v skladu zakonom, sicer bodo morali zapreti svoja vrata, njihove študente pa naj bi prevzeli javni zavodi. Koliko zasebnim šolam in fakultetam zaradi tega morda grozi potop in katerim med njimi, na ministrstvu ne vedo. »Zasebni zavodi niso pristojnost ministrstva,« je na novinarsko vprašanje, ali so na MISŽ pred pripravo zakona preučili morebitne posledice za zasebne zavode, odgovoril minister Jernej Pikalo.
»Kakovost šole bi morali dokazovati zaposljivost diplomantov, prihodki od raziskovalnega dela in uspešno sodelovanje z industrijo, ne pa zaposleni učitelji,« je prepričan Gantar, ki na primeru VGŠ dokazuje nepremišljenost zakonskih rešitev, ki zadevajo zasebnike. Na VGŠ izobražujejo strojne inženirje s poudarkom na proizvodnem strojništvu, v treh letnikih študira 60 študentov, večina ob službi. Predava jim približno 25 predavateljev po podjemnih in avtorskih pogodbah, med katerimi je nekaj izjemnih strokovnjakov iz industrije, denimo direktor največje slovenske orodjarne dr. Blaž Nardin ali vodilni razvojni inženir in projektni vodja iz Gorenja Sebastijan Kotnik. Študentje imajo na voljo dobro opremljene laboratorije v celjskem višješolskem centru. Najvišja urna postavka (za redne profesorje) znaša 80 evrov bruto, najnižja (za laborante) 13 evrov bruto. Gantar je eden od treh zaposlenih. Za 30-odstotno zaposlitev dobi 590 evrov neto, preostali del plače dobi v Enviti, kjer vodi okoljske projekte. VGŠ je ustanovil javni zavod Regijsko študijsko središče, tega pa so ustanovile občine ter gospodarske in obrtne zbornice Savinjske regije, ki v okviru upravnega odbora sooblikujejo cenik.
Boljši predavatelji kot v Ljubljani
»Z našo šolo torej nihče ne bogati. Da smo kakovostni, potrjuje več kazalcev. Trdim, da smo na področju orodjarstva in predelave polimerov kakovostnejši od ljubljanske strojne fakultete, kjer so si ure za te predmete po upokojitvi prof. Karla Kuzmana razdelili tudi učitelji, ki za to področje niso kompetentni in so brez vsakih industrijskih izkušenj.« Diplomantov imajo za zdaj še malo, le deset, toda zaposlujejo se brez težav, zagotavlja Gantar. Na Nakvisu, ki jim je akreditacijo julija podaljšal za kar sedem let, so bili zadovoljni tudi z njihovimi diplomami. O šoli marsikaj pove tudi to, da so letos od industrije dobili za okoli 160.000 evrov naročil in še kakšnih 60.000 evrov na razpisih za raziskovalne projekte. A čeprav so glede na število zaposlenih in število študentov nadpovprečno uspešni, je zahteva po tretjinski zaposlitvi učiteljev po Gantarjevih besedah povsem neizvedljiva. »To bi pomenilo, da moramo zaposliti osem ali devet učiteljev. Ob takšnih stroških s šolnino, ki zdaj za vse tri letnike znaša 7500 evrov na študenta, pač ne bi preživeli.«
Se bodo torej zasebniki samoukinjali? Ni nujno. Zelo verjetno pa bodo iskali druge rešitve, morda luknje v zakonu. Namesto da bi predmete učili najboljši možni profesorji za določeno področje, bo učiteljev manj, pokrivali pa bodo več področij. »Tega na naši šoli ne bomo storili!« zagotavlja Gantar. Da je zakon usmerjen proti vsaki zasebni pobudi na tem področju, ga prepričuje tudi določilo, po katerem naj bi se izvajanje programa, za katerega bi zasebnik pridobil koncesijo, po izteku pogodbe preneslo na javne visokošolske zavode. »Takšna rešitev vnaprej onemogoča vsako pobudo, ki bi nastala zunaj univerz. Kdo neki bo razvijal nov kakovosten program in ga nato prepustil univerzam?!« Dr. Gantar se tudi boji, da bo delni študij, ki bo za zaposlene dvakrat daljši kot doslej, prehud zalogaj in da bo zato število študirajočih ob delu močno upadlo. To bo morda dobro za državne finance, nikakor pa ne za državljane.
