Političarka Marjeta Kožuh Novak iz stranke DeSUS, ki se z mandatarjem Mirom Cerarjem pogaja za ministrske položaje, je v četrtek dejala, da na ministrskih mestih ni treba imeti ekspertov. Treba pa je imeti dobre politike in teh manjka, je nadaljevala. Izjava nakazuje širše vprašanje, ki se v obdobjih vladnih kadrovanj ponavlja: kdo so najbolje usposobljeni ljudje za vodenje države? So to izobraženci, ki so se izkazali kot strokovnjaki, ljudje z akademskimi karierami ali tisti s političnim instinktom, ki se dobro znajdejo v ideoloških kupčkanjih in v prerivanju za (ekonomske) interese strank?
Hiter pregled imen slovenskih ministric in ministrov po osamosvojitvi pokaže, da je bilo med njimi manj kot polovica profesorjev in profesoric oziroma predavateljev na univerzah z zaključenimi doktorati. V prvem desetletju samostojne države je bilo takšnih z doktorskimi nazivi in položaji na fakultetah več, potem pa so začeli ministrske stolčke zasedati profesionalni politiki oziroma strankarski ljudje, ki so prej na ministrstvih zasedali uradniška mesta.
Nikoli ni bilo navdušenja
»Mene so prosili, naj grem v vlado, približno en teden,« se spominja prvi minister za gospodarstvo po osamosvojitvi, profesor ekonomije Jože Mencinger. »Takrat za vstop v vlado ni bilo kakšnega velikega navdušenja. Sam sem pristal šele pod pogojem, da bo minister za finance Marko Kranjec.« Navdušenje, kolikor ga je sploh bilo, ni dolgo trajalo. Preden je minilo leto dni, sta Mencinger in Kranjec iz vlade že odšla. Do danes se je na ministrskih položajih izmenjalo blizu sto oseb, profesorjev, pisateljev, zdravnikov, inženirjev, gospodarstvenikov – in politikov. Izkušnje mandatarjev pa kažejo, da je kadrovanje vse težje. Delno se je nabor ljudi izčrpal, dejstvo pa je tudi, da je za prevzemanje odgovornih položajev navdušenja vse manj. Časi so preveč turbulentni.
Dimitrij Rupel je bil v prvi slovenski vladi zunanji minister. »Za postavitev nove države so bili potrebni ljudje, ki so bili primerno razgledani in izobraženi, predvsem pa nadarjeni, izvirni in dovolj pogumni, da so izvedli, kar so pač izvedli,« razmišlja o pravih ljudeh na pravih mestih. »Nekaj drugega pa je vodenje države in njeno upravljanje, ko je že postavljena in utečena. Ker je majhna in mlada, ima Slovenija nekaj posebnih problemov, med katerimi sta na prvem mestu majhna zaloga nadarjenih ljudi in skromna državna tradicija.«
V nekaterih državah z daljšo tradicijo je vodenje države v rokah izobražene elite. Tako je denimo Charles de Gaulle v Franciji po drugi svetovni vojni dal ustanoviti visoko šolo za administracijo (École nationale d'administration, ENA), na kateri naj bi se izobraževali dobro usposobljeni uradniki, ki bodo zasedli najvišja mesta v državni upravi. ENA je poleg Politehnike, Sciences Po in Ecole normale supérieure fakulteta, s katere prihaja vrsta predsednikov, ministrskih predsednikov in ministrov Francije pa tudi držav po vsem svetu. Naštete šole veljajo za elitne. Funkcionirajo podobno kot denimo v Angliji zasebna šola Eton, ki sta jo obiskovala britanski premier David Cameron in londonski župan Boris Johnson. Šole slovijo po tem, da študentom odpirajo karierno (politično) pot pa tudi da omrežja nekdanjih študentskih kolegov ekskluzivno prevzemajo najpomembnejša mesta v politiki, državni upravi in velikih državnih podjetjih. V njihove zaprte kroge se posledično naselita korupcija in klientelizem. A hkrati velja, da je izobrazba, ki jo ponujajo, kakovostna in da diplomirancem ni mogoče očitati nesposobnosti.
Elita na podlagi znanja
Rupel pravi, da bi izobraževanje »politične elite« v Sloveniji potrebovali. »Zaradi pomanjkanja kakovostnih voditeljev in upraviteljev, zaradi motenj pri kroženju različnih strank na oblasti, so se tu in tam v zahodno in evropsko usmerjenih, vendar zapostavljenih intelektualnih krogih začele pojavljati ideje o novi slovenski univerzi,« pripoveduje. »Ker pa so ti krogi le redkokdaj prišli do besede in do realne družbene moči, je ostalo pri dveh fakultetah – Fakulteti za državne in evropske študije ter Evropski pravni fakulteti.« To sta zasebni fakulteti, na katerih predava Rupel, sicer pa sta med njunimi ustanovitelji tudi profesor prava Peter Jambrek in odvetnik Rok Čeferin. Mencinger opozarja, da je bil vzgib za ustanovitev obeh fakultet »služenje denarja«, delno pa je bila podlaga tudi ideološka. Fakultete ljubljanske univerze, kot je Fakulteta za družbene vede, namreč veljajo za »trdnjavo« levičarske misli, zato naj bi desnica poskušala ustanoviti svojo univerzo. »Nadarjeni izobraženci se izseljujejo, ker so izgubili potrpljenje s politiko in državo, namesto njih pa pritiska druga in tretja liga,« je situacijo povzel Rupel. »Da bi dobili pravo politično elito, bi morali s preureditvijo državnih prednostnih nalog ustanoviti resno državotvorno šolo, univerzo, nekakšen slovenski Harvard, ki bi zaposlil odlične in mednarodno uveljavljene profesorje. To intelektualno elito bi morali tudi spodobno plačati.«
V Sloveniji sicer na politično-upravnem področju deluje fakulteta za upravo. A zdi se, da je njen potencial premalo izkoriščen. Najboljši kandidati odhajajo drugam. »Fakulteta za upravo je nastala že leta 1956 prav zato, da bi izobrazila ljudi, ki razumejo tako delovanje birokracije kot delovanje politike in njuno prepletanje,« pravi dekan fakultete, profesor Janez Stare. V devetdesetih letih se je fakulteta začela zgledovati po britanskih in nemških izobraževalnih programih, leta 2008 pa je pridobila najprestižnejšo evropsko akreditacijo EAPAA (European Association for Public Administration Accreditation) za izobraževanje na področju javne uprave.
Dostop do vrhunskega znanja ne sme biti dostopen le tistim, ki imajo mame, očete ali strice z veliko denarja, se Stare zavzema za ohranitev javnih programov. Izobražena elita pa se lahko po njegovem mnenju oblikuje na podlagi strogih selektivnih kriterijev. »Na nemški univerzi v Speyerju, ki je specializirana za upravno področje, so denimo več let v določene programe sprejeli samo po dvajset ali petindvajset najboljših študentov iz vse Nemčije,« pravi Stare. »Tako so si zagotovili nabor ljudi, ki lahko postanejo ključni kadri v državi. Takšna spoznanja je treba prenesti tudi v Slovenijo in opustiti govorjenje, da je javni sektor glavni problem, kaj šele vzrok za krizo, v kateri smo.«