Zgodnja pomlad je za ekipe na ljubljanski urgenci tudi sicer najbolj stresen čas, saj ga zaznamujejo številne športne in delovne poškodbe. Edina razlika, ki letos spremlja prve tople in sončne dni, je nevzdržna kadrovska podhranjenost, zaradi katere so čakalnice precej polnejše, pogledi na monitor, kjer se izpisuje čakalna vrsta, pa precej bolj obupani.
Svojevrsten četrtkov rekorder je bil gotovo gospod Franc iz Unca, ki so ga reševalci, potem ko je padel in se grdo potolkel po glavi, pripeljali že ob 11. uri dopoldne. Deset ur, eno šivanje nosu ter eno rentgensko slikanje glave in roke kasneje je še vedno čakal na pregled pri dežurnem zdravniku. »Samo še enajst jih je pred nami,« je nejevoljno dejala njegova hčerka. »Glede na dosedanji trend to pomeni, da bomo čez kakšne štiri ure že na vrsti.« V vsem tem času Franc ne bi smel ne piti ne jesti, a ker je sladkorni bolnik in ker je za povrh inzulin v paniki pozabil doma, navodil na vratih ambulante ni upošteval. »Še živini je treba vsakih nekaj ur dati vodo in krmo!« je bil besen, a se je bolj kot na zdravnike jezil na politike, ki da so zakuhali takšno situacijo.
Franc se je pravzaprav jezil na zakon o uravnoteženju javnih financ, ki je zelo zapletel kakršno koli zaposlovanje v javnem sektorju, tudi ko gre zgolj za nadomeščanje ali podaljševanje pogodb. Na UKC Ljubljana so se tako iztekle pogodbe o delu sobnih zdravnikov, nekaj zdravnikov je odšlo, potem ko so končali specializacijo, že pred časom pa so v zavodu zaprosili tudi za okrepitev v urgentnem kirurškem bloku, a je kljub načelnemu strinjanju ministrstva vmes posegla birokracija. Tako je UKC ostal kadrovsko okleščen, urgenca pa brez ene od prej utečenih dveh dežurnih ambulant nujne medicinske pomoči.
Čeprav so bile čakalnice v četrtek zvečer povsem polne in večurno čakanje ni bilo nič nenavadnega, naj to ne bi bile ekstremne razmere, ampak (po novem) bolj ali manj povprečen večer. »Največji problem je, da gre zdaj, ko namesto dveh ambulant dela samo ena, vse bistveno počasneje,« pojasni eden od zdravstvenih tehnikov, medtem ko pospravlja vozičke ob vhodu za reševalce. »Takšno gnečo bi z normalnim delom relativno hitro očistili, zdaj pa ne gre.« Minuli petek je bil menda naravnost grozljiv, povprečno so bolniki čakali po pet ali šest ur.
107 pacientov v 12 urah
Delo v ambulanti kljub temu poteka presenetljivo mirno, osebje se zdi umirjeno in pravzaprav – kolikor je to mogoče v danih razmerah – dobro razpoloženo. Dežurni zdravnik, ki bolnike pregleduje kot po tekočem traku, ostaja ob vseh paničnih napadih, neznosnih bolečinah, polomljenih kosteh in opisih nesreč prijazen in razumevajoč. Utrujenost ga izda samo na kratko, med narekovanjem anamneze. »Pacientu se je iz stegna izvil tobak. Ne, ne tobak. Vijak...«
Izredne razmere terjajo izredne ukrepe. Pritisk včasih izmerijo kar na hodniku, za pomoč, ko bi bolniki morali biti sprejeti urgentno, a morajo zaradi gneče čakati tudi po dve uri, prosijo svojce. Stanje bi se lahko nenadoma poslabšalo – in tega nihče ne bi opazil. »Sami vidite, kako delamo. Vsi vemo, kje je problem. Sedmih zdravnikov na vsem lepem ni več. Pacienti ne razumejo, da mi na to nimamo vpliva, zato se zgodi, da postanejo verbalno in tudi fizično nasilni,« pove zdravstveni tehnik Metod Kovačič. »Napake? Za zdaj jih ni bilo, so pa možnosti zanje seveda velike. Sami ste videli gospo, ki si je poškodovala glavo in je morala na pregled čakati dve uri, namesto da bi jo sprejeli urgentno. V tem času bi se lahko marsikaj zgodilo.« Zujf v tem primeru življenja ni zagrenil le pacientom, ampak vsaj toliko tudi zdravstvenemu osebju na urgenci. »Po dvanajstih urah takšne frekvence ljudi, težav in informacij se je nemogoče umiriti in zaspati,« doda Kovačič. Dvanajsturna hiperaktivnost terja davek. Izgorelost se že pozna.
Dežurni zdravnik Miha Vodičar nam posveti minuto dragocenega časa med pregledovanjem rentgenskih posnetkov. »Bolj se sekiraš, slabše je,« z neprepričljivim nasmeškom odgovori na vprašanje, kako mu uspeva ostati tako miren. Na urgenci dežura dvakrat na mesec, in to rad počne. Edini problem je, da po dežurstvu ne more domov, ampak delo nadaljuje v ortopedski ambulanti do naslednjega večera. In naslednji dan je, potem ko mora pregledati dvakrat več pacientov kot včasih, povsem uničen. Njegov rekord je 107 pacientov v dvanajstih urah.
Marsikateri obisk je nepotreben
»Na hodniku čaka gospod in pravi, da mora čim prej noter,« naznani glavna sestra, ko vkoraka v ambulanto, s takšnim tonom, kot bi povedala interno šalo. »Pravi, da je prišel iz Strunjana in da če sploh vemo, kako daleč je to.« Gospod bi lahko šel na izolsko urgenco, ampak ji je še povedal, da raje pride v Ljubljano.
Čeprav sta splošna medicinska nujna pomoč in urgentna kirurška ambulanta ločeni enoti, tudi kar zadeva organizacijo dela, dežurni ekipi v najhujših razmerah priskoči na pomoč tudi kirurg. »Delo pri nas poteka relativno normalno, kljub kadrovski podhranjenosti. Res pa je, da imamo tudi mi ves čas polno ambulanto, zato težko še pomagamo kolegom,« pove dežurni kirurg Al Mawed. S prepovedjo zaposlovanja dodatnih zdravnikov se, jasno, ne strinja, vendar pa del odgovornosti za gnečo preloži tudi na paciente. »Veliko je primerov, ki niso urgentni in bi zadeve lahko uredili pri osebnem zdravniku. Ampak ne, vsi pridejo direktno na urgenco, čeprav gre pri več kot polovici pacientov za poškodbe, ki so stare več kot en dan – torej očitno ne nujne.« S tem se strinja tudi Kovačič, čeprav delež takšnih primerov nekoliko bolj konzervativno oceni na 20 odstotkov. »Eno so hude poškodbe in zlomi, nekaj povsem drugega pa denimo zvin, ki se je ponovil že tretjič. V tem primeru bolnik menda že ima izkušnje, kako in kaj ukrepati.«
Odgovorov, kdaj se obetajo spremembe, ki bi stanje na urgenci normalizirale, zaposleni nimajo. »Sistema ne ustvarjamo mi in na organizacijo dela nimamo vpliva. Največ, kar lahko naredim, je, da dobro in kvalitetno opravljam svoje delo,« poudari Vodičar. Bremena odgovornosti namreč ne nosi kratkovidna varčevalna politika, ki je njega in njegove kolege prisilila v takšne razmere, ampak – on sam.
