Živalski vrt Ljubljana se je že kar nekajkrat ukvarjal s pobeglimi živalmi. Nekatere zgodbe so imele srečen konec, druge ne. Tista, ki je sprožila največje ogorčenje javnosti, je vključevala dva poldrugo leto stara medvedka Pikija in Miki, potomca znanega ljubljanskega medvedjega para Mete in Jaka. Piki in njegova sestra Miki sta podobno kot tokrat risa leta 1969 ušla, potem ko je pod težo snega klonilo drevo in podrlo ograjo. Igriva medveda sta po veji splezala na svobodo, a ta ni trajala dolgo. Takratni direktor živalskega vrta Marjan Vadnjal je namreč nekoliko nerazumljivo izdal nalog za ustrelitev obeh živali. Kasneje se je branil, da pušk z uspavalnim sredstvom niso uporabili, ker da to začne delovati šele deset minut po vbrizganju in da bi v tem času zveri lahko napadle lovce. Piki in Miki sta tako po samo nekaj urah na prostosti padla pod kar 22 smrtonosnimi streli.
Naslednji je svobodo okusil indijski tiger. Poleti leta 1978 je izkoristil nepozornost oskrbnika, ki je čistil kletko in pri tem pozabil zapreti vrata. Tiger se je odpravil na ogled tibetanskih medvedov, kjer ga je opazil prvi obiskovalec in sprožil preplah. Oskrbnik je žival poskušal nagnati nazaj v kletko z lopato in kamenjem, medtem pa je tiger neprevidno skočil skozi šipo in si ranil levo šapo. Na srečo je bila to edina prelita kri v vsej zgodbi.
Srečno se je končal tudi pobeg šimpanza Marka leta 1976, ki je odhlačal na Rožnik, leta 1989 pa se je na sprehod odpravila še družbica devetih indijskih kober. Našli so jih v kanalizacijskih ceveh, malo pozneje pa so jih nepridipravi ukradli.
Posebno zanimiv je primer indijskega ježevca, ki je pozimi leta 1995 med spoznavanjem okoliških gozdov padel skozi okno v klet gostilne na Rožniku. V nekaj tednih, kolikor jih je preždel v kleti, se je pošteno najedel napolitank, bobi palčk in jabolk ter napil sadnih sokov, ki jih je gospodar tam skladiščil. Gostilna je živalskemu vrtu ob predaji malega nepridiprava izdala tudi račun za gostijo, a so bili tako prijazni, da so hrano in pijačo zaračunali po nabavni ceni.
Leta 2006 je bilo v živalskem vrtu še posebno pestro. Jeseni je pobegnil samec antilope liči, pozimi pa še rdečevrati kenguruji. Kot so pojasnili v živalskem vrtu, je antilopa preskočila ograjo, visoko med 1,5 in 2 metroma, in skozi servisni vhod oddirjala na Večno pot, zadela mimovozeči avto in stekla v gozd. Zaposlenim v živalskem vrtu niti ob pomoči lovcev in enote specialne policije do večera ni uspelo ujeti živali, ki je bila v odlični kondiciji. Naslednje jutro so jo izsledili v gozdu pod Večno potjo, a je spet ušla proti koseškemu bajerju. Sčasoma jim jo je uspelo stisniti v kot ob avtocesti in potoku, ki teče pod njo. Veterinar je izstrelil uspavalno injekcijo, ki je antilopo tudi zadela, a je ta nato preskočila ograjo, padla v potok in stekla do takrat nove trase avtoceste, po njej pa do napol zgrajenega šentviškega predora. Tam je padla v vodno kotanjo in končno zaspala. Marsikdo se še spominja, kako so jo delavci pred utopitvijo rešili tako, da so ji glavo nežno držali nad vodo, dokler niso prihitele okrepitve. Spečo žival so naložili na bager in vrnili domov.
Rdečevrati kenguruji nad svobodo niso bili najbolj navdušeni. Potem ko je novi oskrbnik po čiščenju hleva pozabil zakleniti steklena vrata hodnika, kjer so nekateri kenguruji spali, se je eden od njih očitno naslonil na vrata, ta pa so se na njihovo presenečenje odprla v prostost. Tako so štirje vrečarji ogrado zapustili in begali po vrtu, saj se niso znali vrniti domov. Enemu se je uspelo izmuzniti pod vrtljivimi vrati na Večno pot, drugega so ulovili pri izhodu iz živalskega vrta, preostala dva pa ob domači ogradi.
Risa je tako najuspešnejša ubežnica doslej, saj je – potem ko so njenega pajdaša po nekaj dneh ujeli v živolovko – na prostosti že mesec dni.
