Eno izmed redkih ravnin v Dražgošah, tik pod Bičkovo skalo, so v ponedeljek popoldne zasedli pisani šotori, okoli katerih so se smukali nadebudni mladostniki. Na prvi pogled so delovali, kot da že ves dan sproščeno taborijo na tem travniku, pravzaprav pa je bila za njimi že dolga pot. Ob sedmih zjutraj so krenili izpred Gimnazije Škofja Loka s težkimi nahrbtniki na ramenih in zemljevidom ter seznamom koordinat v rokah. Odvisni samo od svojega znanja, iznajdljivosti in preostalih članov v skupini.
»Me smo naredile kar 30 kilometrov namesto 20, saj smo malo zašle. To nam gre kar dobro od rok,« so v smehu priznale dijakinje drugega letnika Tina, Neža, Rebeka, Katra, Živa in Lara, medtem ko so se na cilju zasluženo okrepčale s hrenovkami – večerjo, ki so si jo izbrale, prinesle in pripravile povsem same. Imele so malo ožuljena stopala, a bile so ponosne, da niso na cilj prvega dela odprave prispele kot zadnje. »Ni vedno zabavno, ampak vse se da, če se hoče, in v družbi hitro mine. Ko na koncu potegneš črto, definitivno prevladajo dobre stvari,« so se še strinjala dekleta, ki so se v program MEPI vključila že v osnovni šoli. K temu so jih spodbudile predvsem pripovedi starejših bratov in sester, prikimajo pa, da bodo zlato priznanje zagotovo zapisale v življenjepis. MEPI oziroma v izvirniku priznanje vojvode Edinburškega je namreč v tujini zelo prepoznaven, čedalje večjo težo pa dobiva tudi v Sloveniji.
Športniki, prostovoljci, taborniki
Kako pa zdržijo v naravi brez vse moderne tehnologije in socialnih omrežij? »Varčujemo z baterijami,« je bil prvi odgovor najstnikov, kasneje pa so nam v pogovoru zaupali, da računalnika in mobitelov niti ne pogrešajo, saj so stalno v dobri družbi. »Vse preveč se podrejamo tej tehnologiji,« se je razgovorila Jona, ki je tudi prepričana, da je večina njene generacije »prefina« in prelena, da bi sprejela takšne izzive, kot jih predvideva MEPI.
Program, ki ga je leta 1956 zasnoval princ Filip, mož Elizabete II., na vseh treh stopnjah, bronasti, srebrni in zlati, zahteva več kot zgolj udeležbo na krajši ali daljši odpravi – prostovoljstvo, šport in osvajanje veščin. Jona tako trenira atletiko, eno uro na teden pomaga v vrtcu in v knjižnici, Peter je gasilec, Manca ritmična gimnastka, Marko pomaga ostareli sosedi in poje v pevskem zboru, Tanja igra badminton, ustvarja in nudi učno pomoč mlajšim. Natanko tako si je že pred pol stoletja vojvoda Edinburški zamislil, da je mogoče spodbujati razvoj mladih v aktivne in odgovorne posameznike.
»Naši nekdanji dijaki, ki so se vključili v program in pridobili priznanje vojvode Edinburškega, danes po vsem svetu zasedajo pomembne položaje, saj so se izkazali kot kompetentni in samostojni,« je učinke programa ponazoril Christopher Moncaster, mentor v vsako leto bolj priljubljenem programu na angleški šoli Truro, ki s škofjeloško gimnazijo sodeluje že sedem let. Po navadi tako, da njihovi dijaki opravijo zlato odpravo junija v Sloveniji, Škofjeločani pa jih v Cornwallu obiščejo jeseni.
Balzam za učiteljsko dušo
»Hoteli smo videti Slovenijo!« Morgan, Olivia in Anna v en glas povedo, kaj jih je gnalo do zadnje stopnje programa. In kako jim je všeč? Tukaj je veliko bolj zeleno in hribovito, odvrnejo, največja razlika pa je seveda v temperaturi, na kar kažejo tudi njihova poletna oblačila in natikači, kljub temu da se je za nas živo srebro v termometrih spustilo kar nizko. Ni tako vlažno in vetrovno, so še zadovoljni, njihov mentor Chris pa se strinja, da je Slovenija najbolje varovana skrivnost Evrope, kamor se z veseljem vrača.
Včeraj je 70-članska odprava naredila postanek na Jelovici, danes je njihov cilj Soriška planina, jutri pa se bodo povzpeli na Vogel in se spustili z gondolami ter nato preveslali Bohinjsko jezero. To traso, ki mora čim manj potekati po asfaltu, jim je tako kot vsako leto zavzeto pripravil Valter Likar iz Slovenske vojske. »So pravi mali vojaki,« se kar malo razneži ta nekdanji inštruktor za preživetje v naravi in razkrije, zakaj že deset let s srcem in dušo sodeluje pri teh gimnazijskih odpravah. Deseto obletnico, odkar Gimnazija Škofja Loka sodeluje v programu MEPI, pa je kot mentorica dočakala tudi Nevenka Bertoncelj, sicer učiteljica športne vzgoje, ki pravi, da je to kot balzam za njeno dušo: »Vključena je krasna mladina, ki je ni treba v nič siliti. Pozitivno so naravnani in pripravljeni malo potrpeti, konec dneva pa se še vedno znajo preprosto zabavati in prepevati ob ognju.«
